Da, res je, škandali Cerkve so in ostajajo sramota ter resnična spotika. Kljub temu pa to niso nikakršne naključno pojavljajoče se napakice, ki bi jih lahko z nekaj dobre volje spravili s sveta. Že Jezus se je z normalnimi, pa tudi nevarnimi ljudmi spuščal v odnose, na isto valovno dolžino – s posvetno Marijo Magdaleno, s cestninarjem Zahejem, z zasačeno prešuštnico, s slabimi ljudmi, kot je bil Juda, njegov kasnejši izdajalec, s Petrom, ki ga je zatajil, preden je petelin trikrat zapel. Če bi Cerkev dovolila pripadnost le čistim ženam in možem, bi bila najverjetneje prazna. Vsaj jaz ne bi imel nobene možnosti, da bi kdaj koli našel kakšen prostorček v njej: poznam se, vsega sem zmožen. Konkretna Cerkev … ni nikakršen klub za dobrodošle, ampak je po Jezusovi volji kraj za počasno spreminjanje povsem običajnih ljudi. Ljudi, ki včasih tudi pobegnejo, imajo marsikaj na vesti, ki nujno potrebujejo obkladek in ozdravitev. Razveseljivo je, da nam je Jezus zagotovil: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17) … Saj smo vendar vsi nekoliko hendikepirani: nekdo ima težave z denarjem, drugi z resnico, tretji s spolnostjo, četrti je nezanesljiv družabnik, peti trmoglavec in šesti sem jaz. Ne stopamo v zmago-slavnem maršu. Šepamo, se spotikamo in se plazimo naprej. Toda hodimo. In to skupaj. To je Cerkev, v kateri mi je všeč.
Bernhard Meuser, Biti kristjan za začetnike