CERKVENI TRAVNIK

Cerkev, kot jo poznamo iz prvih časov, je lepa, sveža, raznobarvna kakor travnik v maju, ko se razbohoti pomlad s tisoči različnih cvetlic. Danes tako Cerkev lahko le sanjamo. Ne tako daleč nazaj so imeli duhovniki monopol nad vsemi duhovnimi darovi. Župnik je maševal, pridigal, učil verouk, poučeval v šoli, organiziral karitativno dejavnost, oskrboval bolnike, odločal, kdo lahko pri čem sodeluje in kdo ne. In da ni imel težav s tolmačenjem različnih »jezikov«, je pogosto zahteval, da vsi, razen njega, molčijo. In Cerkev je imela bolj malo skupnega s cvetočim travnikom, pa mnogo z enolično in sivo puščavo. A časi so se spremenili. Cerkev je tudi zaradi učinka ekumenskega koncila, ki je končno naredil prostor tudi za laike, cvetlicam omogočila, da pričnejo poganjati. Pa bo Cerkev v prihodnosti cvetoč travnik? Vsakdo izmed nas je povabljen, da s svojimi najrazličnejšimi darovi deluje v imenu istega Duha. Z različnimi službami, ki jih opravljamo prav vsi, lahko prispevamo k bolj pestremu »travniku«, ki bo tako zacvetel v svoji polni lepoti. Povabljeni smo torej, da delimo svoje talente, da z njimi bogatimo sebe in Cerkev, da Kristusa po naših dejanjih ljubezni približamo vsem ljudem. Ne pozabimo: »Vsakomur se daje razodetje Duha v korist vseh!«  Po: T. Lasconi, 365+1 dan s teboj