VZGAJATI ZA PRIPADNOST

Starši se čutite odgovorne za srečo svojih otrok: v ta namen ste pripravljeni veliko popustiti, včasih tudi preveč, »samo da bi bil otrok zadovoljen«. Kar pa lahko vodi do razočaranja, jeze  in občutka nemoči in krivde, ko vaši otroci z vami ne delijo za vas in za vse pametne in modre vzgojitelje in znanstvenike popolnoma razvidnih predlogov, kako priti do sreče v življenju. Zdi se modro verjeti, da niso samo starši krivi za vse zmote in nesreče svojih otrok v zapravljeni mladosti. Ko sta svojega  otroka prinesla v cerkev k svetemu krstu, sta izpovedala svojo vero v Očeta, ki je v nebesih, in svojo odločitev, da bosta otroku omogočila razvoj v krščanski skupnosti. Zato je skladno z izbiro krsta nuditi otroku pot vključevanja v skupnost, udeležbo pri njenem življenju, prebujati otrokom in mladim zavest pripadnosti krščanski skupnosti, ki vzgaja v veri, v molitvi in kjer se zastavlja vprašanje o prihodnosti. Družina, ki se osami, ki brani svoj mir tako, da se odteguje srečanjem v skupnosti, postane nazadnje krhkejša in odpre vrata tistemu nomadstvu in beganju mladih, ki ne najdejo svojega mesta v svetu. Glejte, prihaja čas prednostnih izbir! Prihodnost vaših otrok zahteva izbire, ki razjasnjujejo, kaj je bolj pomembno. Prepričanje, da se obiska nedeljske svete maše ne sme opustiti, uvaja v miselnost vere, da brez Gospoda ni mogoče storiti ničesar dobrega. Zato so obisk nedeljske svete maše v domači župniji, udeležba pri praznovanjih skupnosti, prevzem kakšne odgovornosti, skrb, da se otroci udeležujejo oratorija, obiskujejo verouk in prevzemajo druge naloge ter izkoriščajo druge možnosti za mlade v župniji načini pospeševanja čuta pripadnosti, ki daje trdnost in postopoma vodi k odgovornosti za skupnosti, ki lahko dozori tudi v kakšen poklic služenja občestvu.      (prim. C. M. Martini, Tistim, ki ljubijo svoje otroke in prihodnost Cerkve, Maribor 2003)

Dodaj odgovor