Avtor: Administrator

Leta 2017 je imela Slovenija 2.088.908 prebivalcev, od teh je bilo »katoličanov« 1.513.756 (72,74%). Lokalna Cerkev je razdeljena v dve metropoliji s sedežema v Ljubljani in v Mariboru ter ima šest škofij. V njih je 697 župnij in še bolniški v Ljubljani in v Mariboru). V katoliški Cerkvi v Sloveniji je leta 2018 delovalo 14 nadškofov in škofov, 1.020 duhovnikov, 461 redovnic in 672 katehistinj in katehistov. Poleg njih je bilo tudi 9.170 ključarjev oz. članov ŽPS ter 11.212 prostovoljk in prostovoljcev Karitas. Župnijski zbori so v letu 2017 združevali vsaj 7.401 pevk in pevcev, otroški zbori pa 2.663. V zadnjih desetih letih se je povečalo število katehistinj in katehistov: s 533 (leta 2007) na 694 (leta 2017). V Sloveniji je 2.901 cerkva in kapel. Nedeljniki: verska praksa med slovenskimi verniki se je v obdobju med letoma 2015 in 2018 spremenila. Število nedeljnikov je upadlo za skoraj 17.000, toda kljub temu podatki potrjujejo, da je slovenskim vernikom nedeljska maša pomembna in predstavlja enega osrednjih trenutkov njihovega verskega življenja. Zakramenti: V letu 2018 je bilo v Sloveniji podeljenih 10.694 krstov, 9.369 prvih obhajil, 9.050 svetih birm, 2.778 cerkvenih porok, v duhovnike pa je bilo posvečenih 14 diakonov. V šestih škofijah Cerkve na Slovenskem deluje 12 moških in 17 ženskih redovnih skupnosti ter 6 svetnih ustanov oziroma novih oblik Bogu posvečenega življenja. V letu 2017 je bilo v Sloveniji 764 redovnic in redovnikov. V letu 2018 je imela Cerkev na Slovenskem 53 misijonarjev in misijonark v 27 državah na 4 celinah.

Božično praznovanje z vrhuncem sredi noči in v času zimskega sončnega preobrata, ko se tema najdaljših noči začenja umikati svetlobi dneva, nam sporoča: Bog ne zapušča sveta! Ostaja z nami kot Luč, kot Odrešenik! Dokler bo obstajal svet, ne bo nikoli prenehala aktualnost angelove vesele novice iz betlehemske noči: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10). Samo On je in ostane Pot (Jn 14,6) izhoda iz »dežele smrtne sence« (Iz 9,1). Ob božičnem praznovanju slovenski škofje vsem vam, dragi bratje in sestre v župnijskih občestvih, pa tudi vsem duhovnikom in diakonom, redovnikom in redovnicam, bogoslovcem in semeniščnikom, vsem ožjim sodelavcem, vsem našim zamejcem in zdomcem ter slovenskim misijonarjem, še posebej pa vsem bolnikom in najbolj preizkušanim bratom in sestram, (pri)voščimo obilje Božjega kruha, ki naj vaše življenjsko okolje v letu 2020 spreminja v sodobno hišo kruha za vse bližnje, ki so lačni pristne ljubezni! Enako voščilo namenjamo v duhu ekumenskega sožitja tudi vsem pravoslavnim in evangeličanskim bratom in sestram.

Vaši škofje

Za katoličane je adventni čas obdobje pričakovanja in priprave na praznik Jezusovega rojstva. Dogodek, ki je za vedno spremenil tek zgodovine, se ni zgodil v hrupu ali blišču, ampak v preprostem okolju in tihoti betlehemske noči. Škofje zato vabijo slovenske katoličane, naj v adventu krepijo vero znotraj svojih družin z obiskom svetih maš in redno molitvijo. Prav tako naj posvetijo več časa bolnim, ostarelim in sorodnikom, ki jih niso videli že dolgo časa. V obdobju pred božičem so povabljeni, da obudijo stare krščanske slovenske pobožnosti, kot sta molitev ob adventnem vencu in Mariji romarici. V tem svetem času naj prebirajo Sveto pismo in za božič postavijo domače jaslice. Škofje vabijo vernike k spovedi in naj se v molitvi pridružijo svetemu očetu Frančišku, ki prosi za blagoslov ubogih in zapostavljenih. Advent naj bo čas tihote, notranjega miru, molitve in spokojnosti, saj je samo tako mogoče resnično doživeti božične praznike. Ob tej priložnosti se slovenski škofje v svojih molitvah posebej spominjajo vernikov in jim želijo blagoslovljen adventni čas.     Slovenski škofje

Papež Frančišek že od začetka svojega pontifikata posebno pozornost namenja ubogim oziroma ljudem, ki živijo na obrobju družbe. Ob koncu leta usmiljenja 2016 je določil, da se na 33. nedeljo med letom obhaja Svetovni dan ubogih. Letos nosi naslov Upanje, ki ga imajo ubogi, ne bo nikoli razočaralo. Skozi vso zgodovino se človek sprašuje, kako more Bog dopuščati tako neenakost, ko so na eni strani ubogi vedno izkoriščani in krivičniki v svojem početju srečni. Suženjstva še vedno ni konec, siromaki in begunci iščejo pomoč in reveži so označeni za družbene zajedavce. Stalni refren Svetega pisma se glasi: Edino Bog uresničuje pravičnost in ne pozablja ubogih. Jezus se poistoveti z vsakomer izmed siromakov in ubogim obljubi Božje kraljestvo. Svojim učencem je zaupal nalogo, da oživljajo upanje in povračajo zaupanje v zmago pavice, Božje pravice. Nedavno umrli Jean Vanier, »svetnik za sosednjim vrati«, se je posvetil na rob potisnjenim zaradi njihovih posebnih potreb; ob sebi je zbral mlade, da so jim pomagali in vrnili nasmeh tudi njihovim bližnjim. Odločitev za uboge je izbira, ki smo ji kristjani dolžni slediti, da ne bi izdali verodostojnosti Cerkve, in podarjati upanje nezaščitenim. Ti najbolj od vsega potrebujejo Boga, njegovo ljubezen, ki jo vidno napravijo sveti ljudje, ki živijo ob njih in jim pomagajo z nasmehom, besedo, s konkretno pomočjo. 

Danes se Bogu zahvaljujemo za vse darove,  ki nam jih on daje in jih uporabljamo za vsakdanje življenje. Hvaležni smo za dar življenja, za zdravje,  kolikor ga je ali ga ni; hvala Bogu za dom in domovino; za mir in delo, šolo in pokojnino. Hvaležni pa smo tudi drug drugemu. Hvala vsem vam, ki ste tukaj in živimo skupaj, skupaj delimo veselje pa tudi žalost. Vsem, ki sodelujete, da smo živo župnijsko občestvo. Hvala za vaše darove za cerkev in zame.  – Škof Jurij pravi: »Koliko gneva proti Bogu in jeze na Boga se stalno kuha med objestnimi ljudmi, koliko pritoževanja in pozivanja na zagovor se dviga z zemlje proti nebu, proti Stvarniku sveta in vesolja, proti nebeškemu Očetu in ljubitelju človeških otrok! In zahvalna nedelja nas nagovarja v berilu iz Knjige modrosti: ‘Kajti ljubiš vse, kar je, in nič od tega, kar si naredil, ti ni zoprno, saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil naredil!’ O, Gospod, daj nam spoznati in razumeti, da si ti naš veliki dobrotnik, da smo tvoje delo in da je vse, kar smo in kar imamo, dar tvoje očetovske roke in tvoje brezkončne ljubezni. Navdihni nas s svojo milino in daj, da se ti bomo vedno in za vse zahvaljevali. Hvala za letošnjo nabirko zahvalne nedelje, ki je  namenjena za potrebe Škofijske gimnazije Vipava in Dijaškega doma Vipava, delno pa za dijake, ki potrebujejo pomoč.

Za svoje drage poskrbimo, dokler so še živi. Veren človek naj bo vedno pripravljen na odhod s tega sveta. Kakršno življenje – takšna smrt. Molitev, zakramenti in dobra dela grejo z nami v večnost. Ne prevzemajmo odgovornosti, da bi svojim prikrili bližnjo smrt in odhod s sveta brez obračuna z Bogom. – Ob umrlem prižgemo svečo in ga pokropimo z blagoslovljeno vodo, zmolimo vsaj očenaš. – Dan in uro pogreba uskladimo tudi z župnikom. Lepa navada je, da se v vežici ob umrlem zberete k rožnemu vencu. – Odločitev za pokop v krsti ali žari ni samo vprašanje ponudbe, cenenosti, praktičnosti – izraža tudi krščansko spoštovanje umrlih božjih otrok in njihovih teles, ki so bila umita v krstni kopeli  in maziljena pri birmi, uživala Kristusov telo. Če je žarni pogreb izraz zanikanja vere v posmrtno življenje, Cerkev krščanskega pogreba v takem primeru ne dovoli. – Pogrebni obred začnemo in končamo s pokrižanjem. Kar je vmes, spada k cerkvenemu obredu. Primerne so samo pesmi z verskim sporočilom. Druge pesmi, govori in godba naj bodo  prej ali pozneje. – V sprevodu nesemo spredaj križ (vprašajte pogrebno službo!). Pri nas je pogreb običajno z mašo; svojci in vsi prisotni ste vabljeni k svetemu obhajilu (če je potrebno, prej spoved). Tako tudi pri mašah za pokojne svojce. – Za kropljenje v vežici in na pokopališču se vzame blagoslovljena voda iz cerkve. Od rajnega se na koncu pogreba poslovimo s pokropitvijo groba. – Udeležba na pogrebu izraža bližino in spoštovanje pokojnega in njegovih svojcev. To pokažemo s primerno obleko, s spoštljivim obnašanjem in brez klepetanja. Kristjani se ne bojmo vstopiti v cerkev in sodelovati pri obredu z glasno molitvijo in petjem.

Birma je drugi od sedmih zakramentov, ki jih je postavil Kristus v svoji Cerkvi, da kristjanom na poti vere dajejo potrebno božjo pomoč. So vidna znamenja nevidne milosti. Zedinjajo nas s Kristusom, da moremo živeti v skupnosti Cerkve. Krst, birma in mašniško posvečenje vtisnejo v dušo neizbrisno znamenje, pečat, zato jih prejmemo lahko le enkrat; ostale zakramente lahko prejemamo večkrat, ker so hrana in zdravilo naši veri (obhajilo, spoved, bolniško maziljenje). Zakrament svetega zakona je tudi enkraten; le ob smrti enega, drugi lahko spet sklene novo zakonsko zvezo. – Birmo običajno škof deli pripravljenim birmancem, v obredu birmovanja je najprej obnovitev krstnih obljub (odpoved hudemu duhu in  izpoved vere); sledi  molitev nad birmanci in potem posamezno maziljenje s svetim oljem – krizmo, ko birmanec skupaj z botrom (ta drži desnico na desni rami birmanca) stopi pred birmovalca; škof položi roko birmancu na glavo in ga poimensko s svetim oljem mazili na čelu; pri tem pravi: N., sprejmi potrditev, dar Svetega Duha! Birmanec odgovori: Amen. Sledi pozdrav miru: Mir s teboj! In s tvojim duhom. Birmovalec lahko poda roko tudi botru. Med obredom ostali v cerkvi ali tiho spremljamo obred in molimo (za birmance, botre, družine; spomnimo se tudi svojih botrov in starše, tudi birmovalca in veroučnih učiteljev). – po končanem obredu si škof umije roke (krizmo očisti z limono in vodo); sledijo prošnje vernikov, ki jih običajno izrečejo birmanci ali drugi prisotni. Ob birmi se zelo priporoča vreden prejem svetega obhajila. Če je potrebno v sveti spovedi urediti svojo preteklost, poskrbimo in storimo že kak dan prej.

 Nekdaj je bil ob krstu in birmi BOTER bodočemu kristjanu učitelj v veri in njegov spremljevalec. Sedaj birmanski boter spremlja birmanca pri obredu svete birme in mu je sopotnik v nadaljnjem življenju. Kakor prijatelj  mu je v oporo in mu je pripravljen pomagati tudi takrat, ko je težko. Nanj se birmanec vedno lahko zanese. Boter je vedno z njim, tudi če  telesno ne more biti vedno blizu, je dosegljiv vsaj po telefonu. Pravi boter je predvsem opora v veri. Zato se mora boter v Cerkvi počutiti domačega. Boter je vzoren kristjan. Cerkev zahteva, da je botrovo življenje v skladu s sprejetimi zakramenti.  Vsak boter mora za botrstvo dobiti dovoljenje domačega župnika. Če je boter iz druge župnije mora prinesti potrdilo, da je primeren za botra. – Mnogi enačijo botrstvo z obilnim obdarovanjem. Boter je predvsem duhovni spremljevalec krščenca ali birmanca. Zato moli za svojega birmanca, ga v času pred birmo spodbujati k čim bolj temeljiti pripravi, hoditi k maši in prejemati zakramente, truditi se za moralno življenje in dosledno izpolnjevanje Božjih in cerkvenih zapovedi in s tem dajati birmancu dober  zgled krščanskega življenja; spremlja naj osebnostno in duhovno življenje birmanca  in mu pomaga najti odgovore na življenjska vprašanja tako, da bo ostal zvest  Kristusu in Cerkvi in z redno mašo in zakramenti ohranjal in poglabljal svojo vero. Z osebnim zgledom in spodbudo naj pomaga birmancu, da se bo vključil v župnijsko občestvo in v njem sodeloval. – Gotovo je prav, da svojega varovanca kdaj tudi razveseli s kakšnim darilom. Vendar naj se pri tem pazi, da ne zapade v pretiravanje, saj birmo, ki je predvsem znamenja božjih darov, ne smemo razvrednotiti in jo skrčiti zgolj na materialno obdaritev.

Letošnji tečaj za pastoralne delavce, ki prav te dneve poteka v slovenski Cerkvi (za našo škofijo je bil pretekli torek v Strunjanu) želi s pregledom stanja birmanske pastorale podati vodilo za birmo v bodoče. Že nekaj desetletij in posebno zadnja leta je po birmi opazen velik odhod mladih kristjanov in oddaljevanje od tradicionalne cerkvene skupnosti, torej iz župnije. Zakaj se to dogaja in kako naprej? Prva in najvidnejša je nemoč odnosov v primarnih skupnostih: v družini, Cerkvi in mnogih drugih okoljih, v katerih se giblje mlad kristjan. Izkušnje jasno govorijo, da v okoljih, kjer so odnosi dobri, kjer zlasti starejši mlajšim stojijo ob strani z naklonjenostjo (rečemo lahko – z ljubeznijo), tam tečejo tudi vsakdanje zadeve (večinoma) v zadovoljstvo vseh. Najbolj očitno je to v športnih timih, v delovnih okoljih, pa tudi v družinah, župnijah, v političnih skupnostih do države in širše. Postavlja se vprašanje, kaj narediti (in kaj ne narediti oziroma kaj opustiti), da bomo mi danes oz. naši mladi danes in jutri- gradili take odnose, ki bodo vsem v blagoslov in srečo. – Navajeni smo čakati na pobude od zunaj; sprašujemo se, kaj čaka npr. direktor ali kaj čaka država ali pa, kje je župnik, kje so škofje, in nazadnje, kaj dela Bog. Gre za temeljno ugotovitev družbene in moralne spremembe (na boljše!), ki ni odvisna od delovanja od zgoraj, ampak se začne spodaj, v meni, v posamezniku: jaz se moram spremeniti, biti drugačen.