Avtor: Administrator

Papež Frančišek že od začetka svojega pontifikata posebno pozornost namenja ubogim oziroma ljudem, ki živijo na obrobju družbe. Ob koncu leta usmiljenja 2016 je določil, da se na 33. nedeljo med letom obhaja Svetovni dan ubogih. Letos nosi naslov Upanje, ki ga imajo ubogi, ne bo nikoli razočaralo. Skozi vso zgodovino se človek sprašuje, kako more Bog dopuščati tako neenakost, ko so na eni strani ubogi vedno izkoriščani in krivičniki v svojem početju srečni. Suženjstva še vedno ni konec, siromaki in begunci iščejo pomoč in reveži so označeni za družbene zajedavce. Stalni refren Svetega pisma se glasi: Edino Bog uresničuje pravičnost in ne pozablja ubogih. Jezus se poistoveti z vsakomer izmed siromakov in ubogim obljubi Božje kraljestvo. Svojim učencem je zaupal nalogo, da oživljajo upanje in povračajo zaupanje v zmago pavice, Božje pravice. Nedavno umrli Jean Vanier, »svetnik za sosednjim vrati«, se je posvetil na rob potisnjenim zaradi njihovih posebnih potreb; ob sebi je zbral mlade, da so jim pomagali in vrnili nasmeh tudi njihovim bližnjim. Odločitev za uboge je izbira, ki smo ji kristjani dolžni slediti, da ne bi izdali verodostojnosti Cerkve, in podarjati upanje nezaščitenim. Ti najbolj od vsega potrebujejo Boga, njegovo ljubezen, ki jo vidno napravijo sveti ljudje, ki živijo ob njih in jim pomagajo z nasmehom, besedo, s konkretno pomočjo. 

Danes se Bogu zahvaljujemo za vse darove,  ki nam jih on daje in jih uporabljamo za vsakdanje življenje. Hvaležni smo za dar življenja, za zdravje,  kolikor ga je ali ga ni; hvala Bogu za dom in domovino; za mir in delo, šolo in pokojnino. Hvaležni pa smo tudi drug drugemu. Hvala vsem vam, ki ste tukaj in živimo skupaj, skupaj delimo veselje pa tudi žalost. Vsem, ki sodelujete, da smo živo župnijsko občestvo. Hvala za vaše darove za cerkev in zame.  – Škof Jurij pravi: »Koliko gneva proti Bogu in jeze na Boga se stalno kuha med objestnimi ljudmi, koliko pritoževanja in pozivanja na zagovor se dviga z zemlje proti nebu, proti Stvarniku sveta in vesolja, proti nebeškemu Očetu in ljubitelju človeških otrok! In zahvalna nedelja nas nagovarja v berilu iz Knjige modrosti: ‘Kajti ljubiš vse, kar je, in nič od tega, kar si naredil, ti ni zoprno, saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil naredil!’ O, Gospod, daj nam spoznati in razumeti, da si ti naš veliki dobrotnik, da smo tvoje delo in da je vse, kar smo in kar imamo, dar tvoje očetovske roke in tvoje brezkončne ljubezni. Navdihni nas s svojo milino in daj, da se ti bomo vedno in za vse zahvaljevali. Hvala za letošnjo nabirko zahvalne nedelje, ki je  namenjena za potrebe Škofijske gimnazije Vipava in Dijaškega doma Vipava, delno pa za dijake, ki potrebujejo pomoč.

Za svoje drage poskrbimo, dokler so še živi. Veren človek naj bo vedno pripravljen na odhod s tega sveta. Kakršno življenje – takšna smrt. Molitev, zakramenti in dobra dela grejo z nami v večnost. Ne prevzemajmo odgovornosti, da bi svojim prikrili bližnjo smrt in odhod s sveta brez obračuna z Bogom. – Ob umrlem prižgemo svečo in ga pokropimo z blagoslovljeno vodo, zmolimo vsaj očenaš. – Dan in uro pogreba uskladimo tudi z župnikom. Lepa navada je, da se v vežici ob umrlem zberete k rožnemu vencu. – Odločitev za pokop v krsti ali žari ni samo vprašanje ponudbe, cenenosti, praktičnosti – izraža tudi krščansko spoštovanje umrlih božjih otrok in njihovih teles, ki so bila umita v krstni kopeli  in maziljena pri birmi, uživala Kristusov telo. Če je žarni pogreb izraz zanikanja vere v posmrtno življenje, Cerkev krščanskega pogreba v takem primeru ne dovoli. – Pogrebni obred začnemo in končamo s pokrižanjem. Kar je vmes, spada k cerkvenemu obredu. Primerne so samo pesmi z verskim sporočilom. Druge pesmi, govori in godba naj bodo  prej ali pozneje. – V sprevodu nesemo spredaj križ (vprašajte pogrebno službo!). Pri nas je pogreb običajno z mašo; svojci in vsi prisotni ste vabljeni k svetemu obhajilu (če je potrebno, prej spoved). Tako tudi pri mašah za pokojne svojce. – Za kropljenje v vežici in na pokopališču se vzame blagoslovljena voda iz cerkve. Od rajnega se na koncu pogreba poslovimo s pokropitvijo groba. – Udeležba na pogrebu izraža bližino in spoštovanje pokojnega in njegovih svojcev. To pokažemo s primerno obleko, s spoštljivim obnašanjem in brez klepetanja. Kristjani se ne bojmo vstopiti v cerkev in sodelovati pri obredu z glasno molitvijo in petjem.

Birma je drugi od sedmih zakramentov, ki jih je postavil Kristus v svoji Cerkvi, da kristjanom na poti vere dajejo potrebno božjo pomoč. So vidna znamenja nevidne milosti. Zedinjajo nas s Kristusom, da moremo živeti v skupnosti Cerkve. Krst, birma in mašniško posvečenje vtisnejo v dušo neizbrisno znamenje, pečat, zato jih prejmemo lahko le enkrat; ostale zakramente lahko prejemamo večkrat, ker so hrana in zdravilo naši veri (obhajilo, spoved, bolniško maziljenje). Zakrament svetega zakona je tudi enkraten; le ob smrti enega, drugi lahko spet sklene novo zakonsko zvezo. – Birmo običajno škof deli pripravljenim birmancem, v obredu birmovanja je najprej obnovitev krstnih obljub (odpoved hudemu duhu in  izpoved vere); sledi  molitev nad birmanci in potem posamezno maziljenje s svetim oljem – krizmo, ko birmanec skupaj z botrom (ta drži desnico na desni rami birmanca) stopi pred birmovalca; škof položi roko birmancu na glavo in ga poimensko s svetim oljem mazili na čelu; pri tem pravi: N., sprejmi potrditev, dar Svetega Duha! Birmanec odgovori: Amen. Sledi pozdrav miru: Mir s teboj! In s tvojim duhom. Birmovalec lahko poda roko tudi botru. Med obredom ostali v cerkvi ali tiho spremljamo obred in molimo (za birmance, botre, družine; spomnimo se tudi svojih botrov in starše, tudi birmovalca in veroučnih učiteljev). – po končanem obredu si škof umije roke (krizmo očisti z limono in vodo); sledijo prošnje vernikov, ki jih običajno izrečejo birmanci ali drugi prisotni. Ob birmi se zelo priporoča vreden prejem svetega obhajila. Če je potrebno v sveti spovedi urediti svojo preteklost, poskrbimo in storimo že kak dan prej.

 Nekdaj je bil ob krstu in birmi BOTER bodočemu kristjanu učitelj v veri in njegov spremljevalec. Sedaj birmanski boter spremlja birmanca pri obredu svete birme in mu je sopotnik v nadaljnjem življenju. Kakor prijatelj  mu je v oporo in mu je pripravljen pomagati tudi takrat, ko je težko. Nanj se birmanec vedno lahko zanese. Boter je vedno z njim, tudi če  telesno ne more biti vedno blizu, je dosegljiv vsaj po telefonu. Pravi boter je predvsem opora v veri. Zato se mora boter v Cerkvi počutiti domačega. Boter je vzoren kristjan. Cerkev zahteva, da je botrovo življenje v skladu s sprejetimi zakramenti.  Vsak boter mora za botrstvo dobiti dovoljenje domačega župnika. Če je boter iz druge župnije mora prinesti potrdilo, da je primeren za botra. – Mnogi enačijo botrstvo z obilnim obdarovanjem. Boter je predvsem duhovni spremljevalec krščenca ali birmanca. Zato moli za svojega birmanca, ga v času pred birmo spodbujati k čim bolj temeljiti pripravi, hoditi k maši in prejemati zakramente, truditi se za moralno življenje in dosledno izpolnjevanje Božjih in cerkvenih zapovedi in s tem dajati birmancu dober  zgled krščanskega življenja; spremlja naj osebnostno in duhovno življenje birmanca  in mu pomaga najti odgovore na življenjska vprašanja tako, da bo ostal zvest  Kristusu in Cerkvi in z redno mašo in zakramenti ohranjal in poglabljal svojo vero. Z osebnim zgledom in spodbudo naj pomaga birmancu, da se bo vključil v župnijsko občestvo in v njem sodeloval. – Gotovo je prav, da svojega varovanca kdaj tudi razveseli s kakšnim darilom. Vendar naj se pri tem pazi, da ne zapade v pretiravanje, saj birmo, ki je predvsem znamenja božjih darov, ne smemo razvrednotiti in jo skrčiti zgolj na materialno obdaritev.

Letošnji tečaj za pastoralne delavce, ki prav te dneve poteka v slovenski Cerkvi (za našo škofijo je bil pretekli torek v Strunjanu) želi s pregledom stanja birmanske pastorale podati vodilo za birmo v bodoče. Že nekaj desetletij in posebno zadnja leta je po birmi opazen velik odhod mladih kristjanov in oddaljevanje od tradicionalne cerkvene skupnosti, torej iz župnije. Zakaj se to dogaja in kako naprej? Prva in najvidnejša je nemoč odnosov v primarnih skupnostih: v družini, Cerkvi in mnogih drugih okoljih, v katerih se giblje mlad kristjan. Izkušnje jasno govorijo, da v okoljih, kjer so odnosi dobri, kjer zlasti starejši mlajšim stojijo ob strani z naklonjenostjo (rečemo lahko – z ljubeznijo), tam tečejo tudi vsakdanje zadeve (večinoma) v zadovoljstvo vseh. Najbolj očitno je to v športnih timih, v delovnih okoljih, pa tudi v družinah, župnijah, v političnih skupnostih do države in širše. Postavlja se vprašanje, kaj narediti (in kaj ne narediti oziroma kaj opustiti), da bomo mi danes oz. naši mladi danes in jutri- gradili take odnose, ki bodo vsem v blagoslov in srečo. – Navajeni smo čakati na pobude od zunaj; sprašujemo se, kaj čaka npr. direktor ali kaj čaka država ali pa, kje je župnik, kje so škofje, in nazadnje, kaj dela Bog. Gre za temeljno ugotovitev družbene in moralne spremembe (na boljše!), ki ni odvisna od delovanja od zgoraj, ampak se začne spodaj, v meni, v posamezniku: jaz se moram spremeniti, biti drugačen.

Začela se bo šola, verouk in tudi priprava na birmo. Zakrament zrelosti in potrditve v veri bodo prejeli pripravniki iz obeh zadnjih veroučnih razredov. Vabim vse, da v dobrem mesecu do praznika svete birme, ki bo 13. oktobra, s svojo molitvijo, udeležbo in sodelovanjem pri sveti maši, podprete letošnje veroučno delo, posebno birmance in njihove družine, pa tudi vse, ki smo v pripravi skupaj z birmanci potrebni božjega blagoslova in pomoči. Kar samo se pojavi vprašanje, ali smo naredili dovolj in ali dovolj dobro; poleg iskanja boljših poti in načinov priprave za prihodnje generacije birmancev, je vedno najpomembnejše iskanje božje pomoči, ker ni nič tisti, ki sadi, ne tisti, ki zaliva, ampak je vse odvisno od tistega, ki daje rast – in to je Bog. Seveda nas sklicevanje na božjo pomoč ne odvezuje od našega prizadevanja, saj nas Jezus uči, naj se čim bolj potrudimo in potem rečemo: »Nevredni hlapci smo. Naredili smo, kar je bila naša dolžnost.«  Poleg molitev staršev in botrov za njihove otroke in vseh drugih odraslih za vse njih, je najprej potreben zgled poštenega in pokončnega kristjana, pripravljenost spremeniti se, poboljšati. Molitev drugih odraslih izraža  čut in odgovornost za skupnost in sprejem soodgovornosti za prihodnost našega naroda in Cerkve. Ti mladi birmanci bodo kmalu odgovorni za javno in cerkveno podobo naše dežele: da bi bila dežela poštenih, vernih in delavnih ljudi.

Sveta Devica Marija!
Ti si Jezusova Mati: ti si ga pod srcem nosila,
ga rodila in si z njim pod križem trpela.

Ti si tudi naša Mati: tvoja materinska roka
nas je varovala skozi vso zgodovino.

Tebi izročamo sami sebe, da bi
v molitvi in pokori spreminjali svoja srca.

Tebi izročamo naše družine, da bi
bile odprte za življenje in bi mladim odkrivale duhovne vrednote.

Tebi izročamo Cerkev na Slovenskem, da bi
v zvestobi evangeliju gradila edinost.

Tebi izročamo slovensko domovino, da bi
napredovala v luči vere in krščanskega izročila.

Tebi izročamo naše rojake po svetu, da bi
ostali zvesti Bogu in svoji domovini.

Tebi, naša Mati, se danes vsi skupaj posvetimo.

Sprejmi nas v svoje varstvo in nas izroči
Svojemu Sinu Jezusu, našemu Odrešeniku,
ki živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Vrednote niso le zadeva Cerkve in zveze borcev. Svoboda je priznano največja dobrina, zato si ljudje želimo odmakniti od vseh kažipotov, za katere mislimo, da nas silijo v na videz preozke poti. Družina, šola in vsakršna vzgoja so danes preveč obvezujoči in utesnjujoči in želimo najti izhod, tudi če bo tvegan in nevaren. In tako se danes od do zdaj veljavnega reda odmikajo milijoni in milijoni. Novi časi so tukaj kot val, ki se mu ni mogoče upreti, treba je vanj vstopiti ne glede na to, kaj nam prinaša, kam nas vodi in kam nas bo naplavil. Opustitev vrednot je vsekakor zelo resna zadeva in zaskrbljenost Cerkve je na mestu, čeprav neverni te njene zaskrbljenosti ne slišijo radi. Premik milijonov je namreč nagonski; osrednji in edini razlog zanj je strah, je ogroženost, predvsem zaradi migracij, je občutek negotovosti, strah pred prihodnostjo in posledično tesnoba, da so vrata v to prihodnost skoraj zaprta in se ni mogoče pomakniti naprej. Strah in ogroženost sta nasprotje od tistega, kar so vrednote; strah in ogroženost vrednote rušita in ubijata. Rojevata nestrpnost in sovraštvo, nagibata v silo in reševanje problemov z grobostjo, ubijata razumevanje, spoštovanje, sožitje, torej spodkopavata odnose med narodi, verami, civilizacijami, sta slepa in uničevalna sila. Opustitev vrednot, ki naj ne bi bile več porabne, pomeni oster odmik od Božjih zapovedi, ki jih je mogoče vse strniti v vabi-lo, naj imamo v svoje dobro lep odnos do vseh ljudi, naj skrbimo za druge kot zase, naj bomo prizanesljivi, naj ne bomo maščeva-lni, naj se odrečemo grobosti in sovraštvu, naj odpuščamo in si prizadevamo za mir brez katere-ga ni naše sreče in ne sreče drugih. Ubeseden je v pozdravu: “Mir vam bodi”.                        

                              (prim. Novi Glas 29,2019, Janez Povše)