Avtor: Administrator

Letos pričakujemo konec pandemije covida-19. Skrbijo nas podražitve zaradi vse dražje energije. Napete družbene razmere ogrožajo mednarodne in osebne odnose zaradi nestrpnosti, nezaupanja v znanost in vseh vrst avtoritete. Toda težave razvitega sveta so videti malenkostne v primeri s tistimi, kjer divjajo vojne in ljudje bežijo pred nasiljem, kjer primanjkuje  hrane in ni nobene zdravstvene oskrbe, kjer otroci ne hodijo v šolo in se starajo na cesti ali smetišču. Zdi se, da sta človeštvo in svet razdeljena in se nasprotja še poglabljajo.  Ali lahko sploh govorimo o skupnih težavah človeštva? Na eni strani se čutimo  ogrožene, ker nam kopni varnost in preobilje, na drugi strani so ljudje v še večji stiski, ker se slabšajo že tako bedni osnovni življenjski pogoji. V preteklih dveh letih smo dojeli, da za globalne težave obstajajo samo globalne rešitve – in danes ima praktično vsaka težava globalno razsežnost. Samo ekonomska ali politična povezanost ne bo rešila težav človeštva. Pomaga nam lahko le zavedanje, da smo bratje in sestre. Bratje in sestre se res včasih (ali pogosto) skregajo, a v stiski stopijo skupaj. Človeštvo se prebuja v nov, post-pandemični svet. V letu 2022 si poleg sreče, zdravja in zadovoljstva zaželimo še to, da bi znali stopiti skupaj. To bo lahko, če se čutimo kot hčere in sinovi istega Očeta. Če bomo leto 2022 zares zaupali Gospodu in ga prosili za pomoč.         (prim. Uvodnik, Družina 2022,1).

Jaslice so stale v cerkvi in pred njo že nekaj dni pred božičem. Ljudje so hodili mimo, gledali, spraševali, komentirali. Prišli so tudi otroci s starši in skupina iz vrtca. Jaslice, ki ste jih doma postavili s pomočjo vaših otrok, še bolj pritegnejo k sodelovanju in otroci so zelo domiselni in iznajdljivi. Opazujejo, sprašujejo. Prav je, da jih spodbujamo, jim pripovedujemo zgodbo o Jezusu in jim nazorno pojasnimo, kaj upodabljajo jaslice. Na njihova mnoga vprašanja odrasli včasih ne znamo odgovoriti. Saj tudi odrasli jaslic ne razumemo. Preprostost in zapletenost Božjega rojstva na svet je skrivnost ljubezni Boga do človeštva. Kar nas vabi in kliče k molit-vi: Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si se, Bog, rodil med nami kot človek! O tem pojemo v božičnih pesmih in obhajamo pri boži-čni in pri vsaki maši. – Najbolj preprosto lahko rečemo, da je moli-tev pogovor z Bogom. Marija, mati Jezusova, nas uči, kakšen naj bo ta pogovor: ona se je z dojenčkom, potem otrokom in odraslim Sinom, pogovarjala v preprosti govorici vsakdanjega življenja v družini, pri običajnih opravilih v hiši in zunaj. Pos-kusi tudi ti ob jaslicah nagovoriti Jezusa, to dete. Govori mu tako, kot si kdaj ogovoril svoje naj-manjše; govori mu kot sošolcu in najstniku, svojemu vrstniku; pogovori se z njim kot z odraslim možem. In to bo tudi tvoj pogo-vor z Bogom, tvoja molitev. (župnik)

Sinodalni pogovor o verskih izkušnjah je lahko izhodišče za spomine na božične praznike. Nekdanja lepa doživetja in izkušnje nam dajejo oporo in spodbudo, da v njih danes spet odkrivamo sledi Božjega, svetega in lepega. In da prevrednotimo  tudi morebitne negativne izkušnje povezane z božičnimi prazniki. Ob tem zadnjem se spomnim šolskega preverjanja, ko smo morali vzdigniti roko tisti, ki smo bili pri polnočnici. In smo jo; sami smo sprejeli zase odgovornost; nihče se ni za nas prišel kregat v šolo. A je veliko več lepih spominov! Verjetno se vsi spomnimo otroškega predprazničnega pričakovanja  Miklavževega obiska. Ne glede na skromna in preprosta darila smo z Miklavžem, z angeli pa tudi s hudiči, vstopali v področje presežnega, verskega, božjega. Izkušnja ob srečanju z dobroto, odpuščanjem, nagrado in grajo je v nas postavljala stebre, na katere se je dograjevala naša moralna samopodoba: narediti dobro drugemu, mu odpustiti, pa tudi sprejeti zasluženo kazen. – Drugi del decembra nas je popeljal v predbožični cerkveni prostor jutranjih maš, zornic, ki smo se jih udeležili v mrzlem, včasih zasneženem jutru še pred šolo. Opazovali smo nastajanje jaslic doma in v cerkvi; in potem v večerni predpraznični ali pa polnočni maši skupaj s tistimi, ki so prišli k maši le za polnočnico, polbudni in napol zaspani odšli domov na čaj in kos potice ter zlezli v posteljo za jutranje praznično nadaljevanje Božiča ob domačih jaslicah, ob obiskih, ob petju in molitvi in še eni maši v cerkvi. Dišalo je po praznikih, ne toliko zaradi potic in blagoslova, ampak zaradi vzdušja, ki je bilo prisotno v vsem, kar nas je obdajalo in kar smo živeli. Bog vam daj še takih praznikov! (župnik)

Mimo je črni petek in mesta so že praznično razsvetljena. Kljub pandemiji se najde rešitev, kako ob stojnicah s kuhančkom zagotoviti varen dostop in odhod žejnim in premraženim državljanom. Na prazničnih koncertih se derejo solisti in zbori. Kar trije dobri možje malčkom in odraslim prinašajo darila. Janez pa nas iz puščave v začetku adventa kliče k spreobrnjenju, kar izgleda kot porog nevernemu ali malovernemu predprazničnemu norenju. Na resnično duhovno in zunanje praznovanje so se nekdaj in danes  v vseh verah pripravljali z dejanji spokornosti in zatajevanja, s premišljevanjem in molitvijo, z umikom v tišino in post. Rešil me ne bo noben nakup in ne potovanje. Kontrast med Božičem, ki ga ponuja današnji trg in med tistim, ki ga oznanja Cerkev, je nezaslišen: zdi se, da ne gre za isti dogodek. Zdi se, kot da bi vernik moral prezirati ves ta hrup in beganje. Tako so v 18. stoletju poskušali ravnati verski puritanski zavrteži v Angliji in Ameriki, ki so med svojimi verniki praznovanje Božiča prepovedali. In tako je bilo, – se še spomnite? – tudi v socializmu. Le da je šlo za čisto nasprotni drži: prvim je bilo vse preveč posvetno, drugim pa je bilo vse preveč mistično (čeprav so tudi nekateri partijci napravili jaslice in prišli skrivaj k polnočnici). Življenje je nekje na sredi: Jezus bo v jaslicah ležal med Materjo in Jožefom, med volom in oslom; obiskali ga bodo pastirji in modri z Vzhoda. Nekateri pa ga bodo zavrgli in celo umorili. Mi pa želimo verjeti, da pride Nekdo, ki bo pometel z zlom, krivičnostjo in zatiranjem; ki bo rešil in potolažil, ki bo pomiril in spravil.        (Prim. J. Kurinčič, Novi glas 44/2021)

Naši škofje pozivajo vse k odgovornemu ravnanju ob zaostrenih epidemioloških razmerah, da se ne bomo delili na cepljene in necepljene, ampak povezane v medsebojnem odgovornem ravnanju iz ljubezni do sebe, do bližnjega in do vsakega sočloveka, še posebej do starejših in bolj ranljivih. Spoštujmo veljavne in priporočene ukrepe zdravstvene stroke, da ostanemo zdravi in pomagamo tudi drugim čim prej skupaj premagati epidemijo. S svojim odgovornim ravnanjem bodimo zgled, saj s tem ščitimo sebe in druge. Ob tem še  spodbuda, da se čim prej cepimo na način in v obsegu, kot ga priporoča zdravstvena stroka. Za cepljenje se odločimo iz solidarnosti do tistih, ki kljub cepljenju nimajo zaščite, saj s cepljenjem zmanjšujemo pojavnost virusa, čas in intenzivnost trajanja bolezni ter s tem hitrost širjenja epidemije. Pomembna je tudi solidarnost do vseh, ki imajo druge resne zdravstvene težave in ne bodo mogli priti do posega ali ustreznega zdravljenja zaradi prezasedenosti postelj in osebja v bolnicah. Hvala vsem ljudem, ki so že sedaj naredili, kar je bilo v njihovi moči, da bi zaustavili epidemijo in njene posledice, in se trudijo upoštevati pravila ter s tem zmanjševati osebne stiske in družbeno škodo. Zdravstvenim delavcem gre zahvala za neizmerno požrtvovalnost in potrpežljivost pri delu z bolniki. Hvala tudi vsem, ki tako ali drugače pomagajo ljudem v materialni ali duhovni stiski. In še spodbuda in prošnja vsem, ki dvomijo ali oklevajo pri odgovornem ravnanju: nikar ne odlašajmo, stopimo skupaj. Zaupajmo tudi v molitev, ki nas umirja, krepi našo povezanost z Bogom in pomaga slišati našo vest, ki nas nagovarja k odgovornemu ravnanju.         (Slovenski škofje in Karitas)

Našega nekdanjega župnika in  profesorja teologije  dr. Cirila Sorča so vprašali,  kako bodo v nebesa prišli tisti, ki ne verujejo v Jezusa. »Malo težje«, je odgovoril. »Jezus je prišel odrešit vse, vprašanje pa je, ali so se vsi odzvali temu njegovemu vabilu in delovanju. Vsak človek se Kristusovemu vabilu odzove na svoj način. Terapija in poti so različne, ampak vse so usmerjene k Bogu, k odrešenju. Kristus ne obsoja, ampak vse odrešuje. Obstaja pa možnost, ki jo imenujemo pekel, ker se lahko zgodi, ali pa so tudi mogoče taki ljudje, ki odrešenjski proces zavračajo.

Jezus je umrl za vse in zato vse, kar je dobrega, prihaja od njega. Zato se tudi človeku, ki ne veruje v Kristusa, všteje tisto dobro, ki ga je naredil. V nebesa gredo vsi, ki se držijo božjega pravila, ki je ljubezen. Kjer je vsaj kanček te ljubezni, tam bo Jezus prav gotovo dogradil tisto, kar še manjka, da bo do polnega izraza prišlo njegovo odrešenje. Nebesa so namenjena vsem, vsi smo ustvarjeni za nebesa in kristjani molimo, da bi jih dosegli vsi. Navsezadnje tudi za nas kristjane to, da smo v Cerkvi, še ni poroštvo, da bomo prišli v nebesa.«  (Božje okolje, 5/2021)

Letos za božič bo minilo 60 let od sklica 2. vatikanskega cerkvenega zbora, ki je med drugim pritegnil vse katoliške škofe k sodelovanju s papežem pri vodenju in odločanju v Cerkvi. Tako se je vzpostavila sinoda škofov, ki je z občasnimi sklici uresničevala sodelovanje in soodgovornost v Cerkvi. Izraz sinoda je vzet iz grščine in pomeni hoditi skupaj. V Cerkvi pomeni hoditi skupaj v občestvu vernih in občestvu Svete Trojice. Papež Frančišek vabi k sodelovanju v tem procesu vse vernike. Skupaj s svojimi škofi naj bi vsi, poslušni Svetemu Duhu, izmolili  in predlagali zamisli za pot in življenje po veri. Sinoda, ki se začenja te dni po vseh škofijah (danes bodo v koprski stolnici ob 17. uri slovesne večernice), bo trajala do leta 2023. Papež nas vabi k molitvi za blagoslov tega dela in vabi k odprtemu dialogu najprej v domači škofiji in v domači župniji.

Molitev:   Pred Teboj smo, Sveti Duh, ko smo zbrani v Tvojem imenu. Samo ti nas vodi, bodi doma v naših srcih; pokaži nam pot, po kateri naj gremo, in kako naj hodimo po njej. Šibki smo in grešni; ne dopusti, da bi širili nered. Ne dopusti, da bi nas nevednost vodila po napačni poti ali da bi pristranskost vplivala na naša dejanja. Daj, da v Tebi najdemo svojo edinost, da bomo lahko skupaj hodili večnemu življenju naproti in se ne bomo oddaljili od poti resnice in od pravičnosti. Vse to Te prosimo, ki deluješ na vsakem kraju in v vsakem času, v občestvu z Očetom in Sinom na vekov veke.  Amen.

»Ne le Cerkev na Slovenskem, tudi vesoljna Cerkev je v čolnu na razburkanem morju. Valovi sovraštva in razprtij, predpisov – v skrbi za preživetje prežeti z egoizmom – pljuskajo, v čolnu nas premetava in v skrbi za brate in sestre niti ne vemo več, kako naprej. Začnimo živeti pot sinodalnosti po naših domovih, skupnostih in župnijah. Vsi smo deli istega – Kristusovega telesa. Vsak je nenadomestljiv in dragocen in le skupaj bomo lahko stopili naprej. Le skupaj z Jezusom, našim Odrešenikom, glavo telesa, bomo lahko zaživeli občestvo. Ne delajmo si iluzij, kako nam bo z izpolnjevanjem predpisov in lastnim naprezanjem uspelo, ampak skupaj z apostolom Pavlom stopimo na pot spreobrnjenja, da bomo lahko spet v vsem postavili Boga, ki je naš Oče, na prvo mesto in z njegovo pomočjo zaživeli kot bratje in sestre. Na poti spreobrnjenja pa vsi potrebujemo duhovne očete, ki nam na križiščih življenja pomagajo prepoznati, kako naprej, nas spodbudijo, ko omagujemo, in so nam v oporo, ko postanejo naša kolena klecava.« Tako je v Uvodniku z zgornjim naslovom zapisala v zadnji Družini (40/2021) Jana Podjavoršek ob poročilu o novem škofu Andreju Sajetu, ki sedaj vodi novomeško škofijo in je njen duhovni oče. – Prihodnjo nedeljo bo nova generacija naših mladih (27 jih je iz 8. in 9. razreda) prejela zakrament potrditve, sveto birmo. Poleg staršev in botrov jim stopa ob stran Bog – Sveti Duh, ki je duhovni oče, njihov prijatelj in sopotnik. Vsi, ki se imenujemo in smo kristjani, nikoli ne pozabimo, kdo je vedno z nami in je zmeraj zvest  prijatelj.   (priredil župnik) 

Tudi tokrat je v Naši družini (priloga Družine, št. 38/ 2021)  v Kolumni zanimivo razmišljanje o človeški napačni zazrtosti v kratkoročne cilje, ko trenutno in navidezno dobro zasenči resnične in dokončne vrednote. Resnično srečo zamenjamo za kratkoročno in prehodno veselje. Tako verni že od začetka epidemije prosimo Boga za njen konec, »da bomo mogli živeti v miru in blaginji«.  Kaj če bi nam Bog, da bo imel mir,  ustregel in potem pustil, da si naprej sami, brez njega, krojimo svojo usodo. Verjetno bi taka rešitev mnogim ugajala. Tudi vernim. Saj je Bog celo Mojzesu na poti v obljubljeno deželo ponudil: »Poslal bom pred teboj angela in pregnal vse tvoje nasprotnike. Jaz pa ne pojdem s teboj, ker si trdovratno ljudstvo.« Mojzes take ponudbe ni sprejel in je hotel Boga ob sebi. Sam se ni hotel ponašati kot veliki in uspešni ljudski voditelj. Več kot lastna slava in ugled mu je pomenila živa prisotnost Boga. Bog je preizkušal Mojzesa in njegovo ljudstvo, kaj mu več pomeni: blaginja in lagodno življenje ali njegova živa navzočnost sredi izvoljenega ljudstva. Mojzes je navzočnost Boga postavil pred njegove obljubljene blagoslove in kratkoročne in vabljive cilje: iz šotorov končno spati pod trdno streho in namesto priložnostnega pobiranja divjih sadov uživati pridelke rodovitnega polja – kakšna skušnjava!. Toda iz izkušnje je vedel, da je Božja navzočnost dragocenejša od vseh blagoslovov. Vedel pa je tudi, da bo Bog v vsakem primeru držal obljubo, ki jo je sam dal, in jih ob svojem času pripeljal v obljubljeno deželo. – Kaj pa če Bog tudi nas danes preverja in kliče, da bi pozornost od njegovih blagoslovov spet bolj preusmerili nanj, od katerega prihaja vse dobro?  (priredil župnik)