Kategorija: Uncategorized

Vrednote niso le zadeva Cerkve in zveze borcev. Svoboda je priznano največja dobrina, zato si ljudje želimo odmakniti od vseh kažipotov, za katere mislimo, da nas silijo v na videz preozke poti. Družina, šola in vsakršna vzgoja so danes preveč obvezujoči in utesnjujoči in želimo najti izhod, tudi če bo tvegan in nevaren. In tako se danes od do zdaj veljavnega reda odmikajo milijoni in milijoni. Novi časi so tukaj kot val, ki se mu ni mogoče upreti, treba je vanj vstopiti ne glede na to, kaj nam prinaša, kam nas vodi in kam nas bo naplavil. Opustitev vrednot je vsekakor zelo resna zadeva in zaskrbljenost Cerkve je na mestu, čeprav neverni te njene zaskrbljenosti ne slišijo radi. Premik milijonov je namreč nagonski; osrednji in edini razlog zanj je strah, je ogroženost, predvsem zaradi migracij, je občutek negotovosti, strah pred prihodnostjo in posledično tesnoba, da so vrata v to prihodnost skoraj zaprta in se ni mogoče pomakniti naprej. Strah in ogroženost sta nasprotje od tistega, kar so vrednote; strah in ogroženost vrednote rušita in ubijata. Rojevata nestrpnost in sovraštvo, nagibata v silo in reševanje problemov z grobostjo, ubijata razumevanje, spoštovanje, sožitje, torej spodkopavata odnose med narodi, verami, civilizacijami, sta slepa in uničevalna sila. Opustitev vrednot, ki naj ne bi bile več porabne, pomeni oster odmik od Božjih zapovedi, ki jih je mogoče vse strniti v vabi-lo, naj imamo v svoje dobro lep odnos do vseh ljudi, naj skrbimo za druge kot zase, naj bomo prizanesljivi, naj ne bomo maščeva-lni, naj se odrečemo grobosti in sovraštvu, naj odpuščamo in si prizadevamo za mir brez katere-ga ni naše sreče in ne sreče drugih. Ubeseden je v pozdravu: “Mir vam bodi”.                        

                              (prim. Novi Glas 29,2019, Janez Povše)

Že pred dobrimi 45 leti so naši škofje zapisali: turizem mora služiti širjenju dobrega, kristjani ga moramo počlovečiti in pokristjaniti. Zato ob odhodu na dopust poizvedimo, kdaj in kje je maša, da bomo nedelje in praznike krščansko obhajali. Učimo se brati veliko knjigo narave: občudovati naravo in biti Bogu zanjo hvaležni;  ceniti človekove stvaritve in jih hvaležno in prav uporabljati. Iz ljubezni do drugih ne delati škode, ne biti drugim v nadlego, ceniti usluge tistih, ki s svojim delom poskrbijo, da nam je prijetno. Nikomur v spotiko in pohujšanje! Zapoved ljubezni do nas samih in našega zveličanja nas veže, da se ne izpostavljamo nevarnostim za greh, da delam dobro in se varujemo slabega. Mnogi srečujete turiste na svojih delovnih mestih, drugi le mimogrede. Za vse veljajo Jezusove besede Popotnik sem bil in ste me sprejeli. Tudi turist je božji otrok. Zato mu gre spoštovanje, vljudnost in dobrota, nikoli pa ne hlapčevstvo, izkoriščanje, poniževanje. Srečanje s človekom je srečanje s skrivnostjo in le Bog ve, kaj kdo nosi v sebi. Morda je za nekega tujca srečanje prav z mano, z mojim zadržanjem in z mojo vernostjo usodno pomembno. Kristjan je v življenju optimist in vidi v vsem zmago dobrega, Boga nad satanom, zato zlo odklanja,  veseli se pa lepega, dobrega in resničnega.

Na praznik Svete Trojice se spominjamo skrivnosti troedinega Boga, ki je Oče, Sin in sveti Duh. Tak se je Bog razodel, nas ljubi in posvečuje v zakramentu svetega krsta. Bog je Ljubezen, Svetost, Življenje,  on je vsemogočen, večen, skrivnosten. Vsaka skrivnost je sama v sebi nedoumljiva in za vsaj približno umevanje si pomagamo z izkušnjo, ki sloni na podobnosti. Sveto Trojico nekako zaslutimo iz podobnosti in iz izkušnje odnosov v človeški družini. V njej se iz ljubezni poraja življenje; v trikotniku očeta, matere in otrok je odnos ljubezni, ki se gradi skozi bližino; je impulzivni stik med njimi, ki je za druge skrivnost; pomembna je beseda in pogovor, biti skupaj pri mizi, biti skupaj, se čutiti, si izkazovati pozornost, pomoč, se medsebojno spodbujati in tolažiti, obujati spomine. Nekaj teh izkustev in še druga podobna nosimo v sebi vsi in, ko zremo (častimo, molimo) Sveto Trojico), preverjamo, popravljamo in utrjujemo te naše izvorne odnose in izkustva, ki so velikokrat nelogična, nerazložljiva in nerazumljiva. »Če vidiš ljubezen, vidiš presveto Trojico«, je rekel sv. Avguštin.  – Praznik obhajamo v nedeljo po binkoštih; sledi čas med letom, ki traja do adventa; barva mašnega plašča bo odslej zelena (le pri mašah Marije in svetnikov bela, rdeča za mučence in vijolična pri mašah za rajne).

Petdeset dni po svojem vstajenju, na binkošti, poveličani Jezus Kristus v obilju razlije Duha in ga razodene kot božjo osebo tako, da je sveta Trojica v polnosti razodeta. Poslanstvo Kristusa in Duha postane poslanstvo Cerkve, ki je poslana, da oznanja in razširja skrivnost troedinega občestva. Duh zida, oživlja in posvečuje Cerkev: Duh ljubezni vrača krščencem sličnost z Bogom, izgubljeno z grehom, in jim daje, da v Kristusu živijo od samega življenja svete Trojice. Pošilja jih pričevat za Kristusovo resnico in jih ureja v njihovih medsebojnih nalogah, da bi vsi obrodili »sad Duha«. – Verovati v Svetega Duha se pravi izpovedovati, da je Sveti Duh tretja oseba svete Trojice, ki izhaja iz Očeta in Sina in ga skupaj »z Očetom in Sinom molimo in slavimo«. Duh je bil poslan v naše srce, da bi prejeli novo življenje kot božji otroci. – Kristus po zakramentih priobčuje udom svojega skrivnostnega telesa svojega Duha in božjo milost, ki rojeva sadove novega življenja, po Duhu. Končno, Sveti Duh je učitelj molitve. – Simboli Svetega Duha so številni: živa voda, ki izvira iz Kristusovega prebodenega srca in odžeja krščene; maziljenje z oljem, ki je zakramentalno znamenje birme; ogenj, ki preoblikuje, česar se dotakne; temen ali svetal oblak, v katerem se razodeva božja slava; polaganje rok, po čemer se podeljuje Duh; golob, ki se spusti na Kristusa in ostane nad njim pri krstu.

V letošnji poslanici za svetovni dan molitve za duhovne poklice, ki bo 12. maja, na nedeljo Dobrega pastirja, papež Frančišek razmišlja, kako nas Gospodov klic naredi za nosilce neke obljube in hkrati zahteva pogum. Bog nam prihaja naproti in nas vabi, da vstopimo v veliki načrt, ki ga želi deliti z nami. Razkriva obzorja širokega morja in obilnega ribolova. Duhovni poklic je vabilo, da ne stojimo na obali z mrežami v rokah, temveč da gremo za Jezusom po poti, ki si jo je zamislil za nas. Srečanje z Gospodom privlači in obenem straši. Klic nosi v sebi tveganje – pustiti vse, oditi za Njim, se mu posvetiti in sodelovati. Številni notranji odpori lahko preprečijo takšno odločitev, prav tako pa lahko okolje Cerkve pomaga poslušati in razločevati. Mladim na poti odločanja Cerkev   pomaga odkrivati Božji načrt. Duhovniki in drugi verniki skozi celo leto pomagamo drugim pri odkrivanju poti, ki jim jih je Bog pripravil, in širimo duhovni poklic tudi na službe laikov v Cerkvi in jim priznamo nujnost za življenje Cerkve. Molitveni teden za duhovne poklice je priložnost zahvale za svojo poklicanost, za utrditev zaupanja v Emanuela, Boga z nami, za poglobitev odnosa in spravo med kleriškim in laiškim apostolatom, in za nenehen klic Bogu, naj se ne utrudi vabiti in opogumljati mlade  v svoj vinograd. »Ne dovolite, da vas okuži strah, ki nas hromi pred visokimi vrhovi, ki nam jih Gospod predlaga.«  (prim. J. Ferlež v SSŠ 5/2019)

Na veliki petek je bil Kristus mrtev in poražen, videli smo ga  pribitega na križ in položnega v grob. Na velikonočno jutro se prikaže živ,  zmagovalec, prinaša nam veselje in upanje, nam osmišlja  življenje. Za kristjane velika noč ni le spomin na dogodek  izpred dva tisoč let, ta dogodek živimo mi danes. Vstali Gospod nam zagotavlja: “Vstal sem in sem še naprej z vami!” Ni daleč in je naš prijatelj, spremljevalec, sopotnik in brat. Vedno je z nami, zlasti v trpljenju in smrti. Naša življenjska zgodba se prepleta z njegovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Njegovo vstajenje je zagotovilo našega vstajenja in večnega življenja. Zato se križev pot ne konča, ko Jezusa položijo v grob, ampak z njegovim  vstajenjem v  velikonočnem jutru. Žene in učenci, ki so srečali Vstalega, so postali velikonočne priče. Jezus tudi nam pravi: “Vstal sem in sem še naprej z vami!” Praznovanje velike noči nas druži s pričevalci vseh časov  in nas pošilja nositi veselje velikonočnega jutra današnjim  ljudem. To veselje začutimo, ker gre Vstali naproti ne le ženam in prvim učencem, ampak prihaja naproti tudi nam. Dragi verni in vsi ljudje dobre volje, dragi bolniki, ostareli in trpeči, dragi zamejci in zdomci, voščimo vam blagoslovljene in doživete velikonočne praznike!         

 V imenu slovenskih škofov Alojzij Cvikl, mariborski nadškof in metropolit, in z njimi kneški župnik!

Post, spokorna dejanja in molitev nas vodijo v spreobrnjenje, ki doseže zakramentalno obliko v sveti spovedi. Preprosto rečeno: v postnem času se verni pripravljamo na praznovanje ali obhajanje velike noči tako, da se v mišljenju, besedah in ravnanju trudimo poboljšati ali preroditi. Pika na i je odpuščanje naših grehov v zakramentu svete spovedi ali sprave z Bogom, drugimi ljudmi in s samim seboj. Katekizem uči, da so zakramenti znamenja nevidne milosti (Božje ljubezni). Zato  je sveta spoved znamenje darov ne le v postni pripravi za velikonočno praznovanje ampak vedno in  vse življenje – tja do praznovanja večne velike noči pri Bogu v nebesih. V resnično skesani in iskreni spovedi, ki jo vernik opravi pred Bogom in v navzočnosti duhovnika spovednika,  se verniku odpustijo vsi grehi, Bog skesanega človeka ljubeče sprejme in zopet  spremlja tudi v težkih življenjskih trenutkih. Sveta spoved ni le nekakšna vstopnica za prejem svetega obhajila (je tudi to), ampak je obnovitev božje zaveze, ki jo je človek z grehi razdrl ali nanjo  enostavno pozabil in zataval v grešne blodnje brez Boga. Spoved, v kateri so nam odpuščeni mali in veliki grehi, pomeni osvoboditev od greha, ki ni zgolj v opustitvi hoje za satanom in paktiranja z zlom, ampak je novo rojstvo;  nov  človek je več, kot je bil, preden je postal grešnik! Kristjan je spet deležen svobode Božjih otrok in je presvetljen in oplemeniten z Božjo ljubeznijo v še večji meri. Redna in pogosta spoved je potrebna za dobro kondicijo vernega človeka.   

POSTNA ZNAMENJA (2)

V postnem času vabi Cerkev vernike k molitvi za Božji blagoslov njihovih spokornih opravil. Poleg sv. maše je najbolj značilna postna oblika molitve – (sveti) križev pot.  Pobožnost križevega pota (lat. via crucis = pot križa) je že kmalu po Jezusovi smrti v Jeruzalemu peljala vernike iz bližnje Oljske gore, preko Pilatove vladne palače, po takratnih mestnih ulicah (ki se do danes skoraj niso spremenile) do kraja križanja na hribu Golgota, zunaj mestnega obzidja; nazadnje so verniki molili še ob grobu, kjer je počival Gospod. Ker je bilo romanje v Sveto deželo vezano z velikimi stroški in kasneje še z muslimanskimi osvajanji, so si mnogi uredili nekakšno kopijo križevega pota, ki so jo umestili blizu doma, morda na hribu, kjer so križi, kapelice ali  podobe v bližnji cerkvi izražali nekatere dogodke Jezusovega trpljenja in smrti. Sčasoma so se izoblikovala merila in predpisi  glede števila »postaj« in njihove vsebine, postavljanja in blagoslavljanja križevega pota, oblike molitve. Ker so od nekdaj v krajih okoli Jeruzalema vzdrževali cerkve in druge svete kraje patri frančiškani, je še danes v zvezi s križevim potom večina zadev v  njihovi pristojnosti.  Križev pot je značilna  ljudska pobožnost, zato je velika raznolikost glede vsebine in števila postaj, glede oblike (slike, kapelice – ponekod kar cele cerkve – kipi, reliefi itd.). Poleg svetopisemskih vsebin iz evangelijev je ljudska pobožnost dodala še   nebiblične postaje: trije padci pod križem, Veronika.