Kategorija: Uncategorized

 Nekdaj je bil ob krstu in birmi BOTER bodočemu kristjanu učitelj v veri in njegov spremljevalec. Sedaj birmanski boter spremlja birmanca pri obredu svete birme in mu je sopotnik v nadaljnjem življenju. Kakor prijatelj  mu je v oporo in mu je pripravljen pomagati tudi takrat, ko je težko. Nanj se birmanec vedno lahko zanese. Boter je vedno z njim, tudi če  telesno ne more biti vedno blizu, je dosegljiv vsaj po telefonu. Pravi boter je predvsem opora v veri. Zato se mora boter v Cerkvi počutiti domačega. Boter je vzoren kristjan. Cerkev zahteva, da je botrovo življenje v skladu s sprejetimi zakramenti.  Vsak boter mora za botrstvo dobiti dovoljenje domačega župnika. Če je boter iz druge župnije mora prinesti potrdilo, da je primeren za botra. – Mnogi enačijo botrstvo z obilnim obdarovanjem. Boter je predvsem duhovni spremljevalec krščenca ali birmanca. Zato moli za svojega birmanca, ga v času pred birmo spodbujati k čim bolj temeljiti pripravi, hoditi k maši in prejemati zakramente, truditi se za moralno življenje in dosledno izpolnjevanje Božjih in cerkvenih zapovedi in s tem dajati birmancu dober  zgled krščanskega življenja; spremlja naj osebnostno in duhovno življenje birmanca  in mu pomaga najti odgovore na življenjska vprašanja tako, da bo ostal zvest  Kristusu in Cerkvi in z redno mašo in zakramenti ohranjal in poglabljal svojo vero. Z osebnim zgledom in spodbudo naj pomaga birmancu, da se bo vključil v župnijsko občestvo in v njem sodeloval. – Gotovo je prav, da svojega varovanca kdaj tudi razveseli s kakšnim darilom. Vendar naj se pri tem pazi, da ne zapade v pretiravanje, saj birmo, ki je predvsem znamenja božjih darov, ne smemo razvrednotiti in jo skrčiti zgolj na materialno obdaritev.

Letošnji tečaj za pastoralne delavce, ki prav te dneve poteka v slovenski Cerkvi (za našo škofijo je bil pretekli torek v Strunjanu) želi s pregledom stanja birmanske pastorale podati vodilo za birmo v bodoče. Že nekaj desetletij in posebno zadnja leta je po birmi opazen velik odhod mladih kristjanov in oddaljevanje od tradicionalne cerkvene skupnosti, torej iz župnije. Zakaj se to dogaja in kako naprej? Prva in najvidnejša je nemoč odnosov v primarnih skupnostih: v družini, Cerkvi in mnogih drugih okoljih, v katerih se giblje mlad kristjan. Izkušnje jasno govorijo, da v okoljih, kjer so odnosi dobri, kjer zlasti starejši mlajšim stojijo ob strani z naklonjenostjo (rečemo lahko – z ljubeznijo), tam tečejo tudi vsakdanje zadeve (večinoma) v zadovoljstvo vseh. Najbolj očitno je to v športnih timih, v delovnih okoljih, pa tudi v družinah, župnijah, v političnih skupnostih do države in širše. Postavlja se vprašanje, kaj narediti (in kaj ne narediti oziroma kaj opustiti), da bomo mi danes oz. naši mladi danes in jutri- gradili take odnose, ki bodo vsem v blagoslov in srečo. – Navajeni smo čakati na pobude od zunaj; sprašujemo se, kaj čaka npr. direktor ali kaj čaka država ali pa, kje je župnik, kje so škofje, in nazadnje, kaj dela Bog. Gre za temeljno ugotovitev družbene in moralne spremembe (na boljše!), ki ni odvisna od delovanja od zgoraj, ampak se začne spodaj, v meni, v posamezniku: jaz se moram spremeniti, biti drugačen.

Začela se bo šola, verouk in tudi priprava na birmo. Zakrament zrelosti in potrditve v veri bodo prejeli pripravniki iz obeh zadnjih veroučnih razredov. Vabim vse, da v dobrem mesecu do praznika svete birme, ki bo 13. oktobra, s svojo molitvijo, udeležbo in sodelovanjem pri sveti maši, podprete letošnje veroučno delo, posebno birmance in njihove družine, pa tudi vse, ki smo v pripravi skupaj z birmanci potrebni božjega blagoslova in pomoči. Kar samo se pojavi vprašanje, ali smo naredili dovolj in ali dovolj dobro; poleg iskanja boljših poti in načinov priprave za prihodnje generacije birmancev, je vedno najpomembnejše iskanje božje pomoči, ker ni nič tisti, ki sadi, ne tisti, ki zaliva, ampak je vse odvisno od tistega, ki daje rast – in to je Bog. Seveda nas sklicevanje na božjo pomoč ne odvezuje od našega prizadevanja, saj nas Jezus uči, naj se čim bolj potrudimo in potem rečemo: »Nevredni hlapci smo. Naredili smo, kar je bila naša dolžnost.«  Poleg molitev staršev in botrov za njihove otroke in vseh drugih odraslih za vse njih, je najprej potreben zgled poštenega in pokončnega kristjana, pripravljenost spremeniti se, poboljšati. Molitev drugih odraslih izraža  čut in odgovornost za skupnost in sprejem soodgovornosti za prihodnost našega naroda in Cerkve. Ti mladi birmanci bodo kmalu odgovorni za javno in cerkveno podobo naše dežele: da bi bila dežela poštenih, vernih in delavnih ljudi.

Sveta Devica Marija!
Ti si Jezusova Mati: ti si ga pod srcem nosila,
ga rodila in si z njim pod križem trpela.

Ti si tudi naša Mati: tvoja materinska roka
nas je varovala skozi vso zgodovino.

Tebi izročamo sami sebe, da bi
v molitvi in pokori spreminjali svoja srca.

Tebi izročamo naše družine, da bi
bile odprte za življenje in bi mladim odkrivale duhovne vrednote.

Tebi izročamo Cerkev na Slovenskem, da bi
v zvestobi evangeliju gradila edinost.

Tebi izročamo slovensko domovino, da bi
napredovala v luči vere in krščanskega izročila.

Tebi izročamo naše rojake po svetu, da bi
ostali zvesti Bogu in svoji domovini.

Tebi, naša Mati, se danes vsi skupaj posvetimo.

Sprejmi nas v svoje varstvo in nas izroči
Svojemu Sinu Jezusu, našemu Odrešeniku,
ki živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Vrednote niso le zadeva Cerkve in zveze borcev. Svoboda je priznano največja dobrina, zato si ljudje želimo odmakniti od vseh kažipotov, za katere mislimo, da nas silijo v na videz preozke poti. Družina, šola in vsakršna vzgoja so danes preveč obvezujoči in utesnjujoči in želimo najti izhod, tudi če bo tvegan in nevaren. In tako se danes od do zdaj veljavnega reda odmikajo milijoni in milijoni. Novi časi so tukaj kot val, ki se mu ni mogoče upreti, treba je vanj vstopiti ne glede na to, kaj nam prinaša, kam nas vodi in kam nas bo naplavil. Opustitev vrednot je vsekakor zelo resna zadeva in zaskrbljenost Cerkve je na mestu, čeprav neverni te njene zaskrbljenosti ne slišijo radi. Premik milijonov je namreč nagonski; osrednji in edini razlog zanj je strah, je ogroženost, predvsem zaradi migracij, je občutek negotovosti, strah pred prihodnostjo in posledično tesnoba, da so vrata v to prihodnost skoraj zaprta in se ni mogoče pomakniti naprej. Strah in ogroženost sta nasprotje od tistega, kar so vrednote; strah in ogroženost vrednote rušita in ubijata. Rojevata nestrpnost in sovraštvo, nagibata v silo in reševanje problemov z grobostjo, ubijata razumevanje, spoštovanje, sožitje, torej spodkopavata odnose med narodi, verami, civilizacijami, sta slepa in uničevalna sila. Opustitev vrednot, ki naj ne bi bile več porabne, pomeni oster odmik od Božjih zapovedi, ki jih je mogoče vse strniti v vabi-lo, naj imamo v svoje dobro lep odnos do vseh ljudi, naj skrbimo za druge kot zase, naj bomo prizanesljivi, naj ne bomo maščeva-lni, naj se odrečemo grobosti in sovraštvu, naj odpuščamo in si prizadevamo za mir brez katere-ga ni naše sreče in ne sreče drugih. Ubeseden je v pozdravu: “Mir vam bodi”.                        

                              (prim. Novi Glas 29,2019, Janez Povše)

Že pred dobrimi 45 leti so naši škofje zapisali: turizem mora služiti širjenju dobrega, kristjani ga moramo počlovečiti in pokristjaniti. Zato ob odhodu na dopust poizvedimo, kdaj in kje je maša, da bomo nedelje in praznike krščansko obhajali. Učimo se brati veliko knjigo narave: občudovati naravo in biti Bogu zanjo hvaležni;  ceniti človekove stvaritve in jih hvaležno in prav uporabljati. Iz ljubezni do drugih ne delati škode, ne biti drugim v nadlego, ceniti usluge tistih, ki s svojim delom poskrbijo, da nam je prijetno. Nikomur v spotiko in pohujšanje! Zapoved ljubezni do nas samih in našega zveličanja nas veže, da se ne izpostavljamo nevarnostim za greh, da delam dobro in se varujemo slabega. Mnogi srečujete turiste na svojih delovnih mestih, drugi le mimogrede. Za vse veljajo Jezusove besede Popotnik sem bil in ste me sprejeli. Tudi turist je božji otrok. Zato mu gre spoštovanje, vljudnost in dobrota, nikoli pa ne hlapčevstvo, izkoriščanje, poniževanje. Srečanje s človekom je srečanje s skrivnostjo in le Bog ve, kaj kdo nosi v sebi. Morda je za nekega tujca srečanje prav z mano, z mojim zadržanjem in z mojo vernostjo usodno pomembno. Kristjan je v življenju optimist in vidi v vsem zmago dobrega, Boga nad satanom, zato zlo odklanja,  veseli se pa lepega, dobrega in resničnega.

Na praznik Svete Trojice se spominjamo skrivnosti troedinega Boga, ki je Oče, Sin in sveti Duh. Tak se je Bog razodel, nas ljubi in posvečuje v zakramentu svetega krsta. Bog je Ljubezen, Svetost, Življenje,  on je vsemogočen, večen, skrivnosten. Vsaka skrivnost je sama v sebi nedoumljiva in za vsaj približno umevanje si pomagamo z izkušnjo, ki sloni na podobnosti. Sveto Trojico nekako zaslutimo iz podobnosti in iz izkušnje odnosov v človeški družini. V njej se iz ljubezni poraja življenje; v trikotniku očeta, matere in otrok je odnos ljubezni, ki se gradi skozi bližino; je impulzivni stik med njimi, ki je za druge skrivnost; pomembna je beseda in pogovor, biti skupaj pri mizi, biti skupaj, se čutiti, si izkazovati pozornost, pomoč, se medsebojno spodbujati in tolažiti, obujati spomine. Nekaj teh izkustev in še druga podobna nosimo v sebi vsi in, ko zremo (častimo, molimo) Sveto Trojico), preverjamo, popravljamo in utrjujemo te naše izvorne odnose in izkustva, ki so velikokrat nelogična, nerazložljiva in nerazumljiva. »Če vidiš ljubezen, vidiš presveto Trojico«, je rekel sv. Avguštin.  – Praznik obhajamo v nedeljo po binkoštih; sledi čas med letom, ki traja do adventa; barva mašnega plašča bo odslej zelena (le pri mašah Marije in svetnikov bela, rdeča za mučence in vijolična pri mašah za rajne).

Petdeset dni po svojem vstajenju, na binkošti, poveličani Jezus Kristus v obilju razlije Duha in ga razodene kot božjo osebo tako, da je sveta Trojica v polnosti razodeta. Poslanstvo Kristusa in Duha postane poslanstvo Cerkve, ki je poslana, da oznanja in razširja skrivnost troedinega občestva. Duh zida, oživlja in posvečuje Cerkev: Duh ljubezni vrača krščencem sličnost z Bogom, izgubljeno z grehom, in jim daje, da v Kristusu živijo od samega življenja svete Trojice. Pošilja jih pričevat za Kristusovo resnico in jih ureja v njihovih medsebojnih nalogah, da bi vsi obrodili »sad Duha«. – Verovati v Svetega Duha se pravi izpovedovati, da je Sveti Duh tretja oseba svete Trojice, ki izhaja iz Očeta in Sina in ga skupaj »z Očetom in Sinom molimo in slavimo«. Duh je bil poslan v naše srce, da bi prejeli novo življenje kot božji otroci. – Kristus po zakramentih priobčuje udom svojega skrivnostnega telesa svojega Duha in božjo milost, ki rojeva sadove novega življenja, po Duhu. Končno, Sveti Duh je učitelj molitve. – Simboli Svetega Duha so številni: živa voda, ki izvira iz Kristusovega prebodenega srca in odžeja krščene; maziljenje z oljem, ki je zakramentalno znamenje birme; ogenj, ki preoblikuje, česar se dotakne; temen ali svetal oblak, v katerem se razodeva božja slava; polaganje rok, po čemer se podeljuje Duh; golob, ki se spusti na Kristusa in ostane nad njim pri krstu.