Avtor: Administrator

Znani rek »Povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si,« lahko v prirejeni obliki »Povej mi, kaj bereš, in povem ti, kdo si,« danes še razširimo z branja in poslušanje in na raven »gledanja«. Torej bi do neke mere držala trdite: Povej mi, kaj gledaš, in povem ti, kdo si! Postni čas nas vabi, da za oblikovanje našega duhovnega življenja sprejmemo kakšno premagovanje ali odpoved. Rekel bi, odpovejte se slabim navadam gledanja, branja ali poslušanja nepotrebnih in zavajajočih sporočil različnih medijev, ki so negativno nastrojeni do posameznika in družbe, do vere in občih človeških vrednot. Izognite se takim sporočila in prisluhnite pozitivnim sporočilom na Radiu Ognjišče, ki bo  od 21. do 27. marca na že 16. radijskem misijonu prav vsem namenil dobro besedo. S svojimi razmišljanji v osrednjih dnevnih govorih (ob 17.00) bodo sodelovali: škof Jurij Bizjak, Tone Gnidovec, s. Marina Štremfelj, Gabriel Kavčič, s. Anja Kastelic, Ervin Mozetič in p. Igor Salmič. V kratkih govorih, svetovalnici in pogovorih bodo sodelovali še drugi duhovniki, redovniki, redovnice in laiki. Vsak dan bosta misijonska govora ob 10.15 in 17.00. Ponovitev bo vsak večer med 22. in 24. uro. Posnetki bodo na voljo tudi v radijskem arhivu na spletni strani Radia Ognjišče. V času misijona bo od ponedeljka do sobote sveta maša ob 19.00. Vsak večer ob 20.00 bo pogovorni večer, v katerem bodo lahko sodelovali poslušalci.  Spovedni dan, povezan z misijonom, bo v naši dekaniji v petek, 26. 3., od 8h do 18h pri sv. Juriju v Il. Bistrici.

Papež Frančišek je ob 150. obletnici razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve, 8. decembra lani, napisal vsem vernikom  apostolsko pismo, ki nosi naslov Z očetovskim srcem, in obenem razglasil posebno leto sv. Jožefa, ki sovpada z letom družine. Za Marijo, Jezusovo Materjo, noben svetnik ne zavzema toliko prostora v papeškem učenju in ni tako pomemben kot Jožef, njen ženin. Veličina sv. Jožefa je v dejstvu, da je bil Marijin zaročenec in Jezusov rednik in za javnost njegov oče. Kot tak se je postavil v službo celotnemu odrešenjskemu načrtu. Njegovo očetovstvo se je konkretno izrazilo v tem, da je iz svojega življenja naredil služenje, žrtev skrivnosti učlovečenja in odrešenjskega poslanstva, ki je z njo povezano: da je  svojo zakonito avtoriteto, ki mu je pripadala nad sveto družino, uporabil za popolno daritev sebe, svojega življenja, svojega dela; da je svojo človeško poklicanost k ljubezni do družine spremenil v nadčloveško darovanje samega sebe, svojega srca in vseh sposobnosti v ljubezni, ki je postavljena v služenje Mesiju, ki se razvija v njegovi hiši. Zaradi te vloge v zgodovini odrešenja je sv. Jožef oče, ki ga je krščansko  ljudstvo vedno ljubilo in se k njemu v svojih molitvah rado zatekalo.             (prim. ap. pismo Z očetovskim srcem))

Te dni, ko so se malo sprostili sanitarni ukrepi in omejitve, lahko v medsebojnih pogovorih v živo ali preko telefona in drugih zvez in medijev še bolj slišimo kritike in pripombe  na račun domačih in evropskih oblasti v zvezi s politiko, zdravstvenimi odločitvami in drugimi (ne)odgovornimi dejanji in izjavami; veliko gneva in (na videz) boljših rešitev je slišati na račun omejevanja svobodnega gibanja ljudi in na račun ravnanja in izbir glede boja proti koronavirusu. Vzgojne  izkušnje in splošno znanje govorijo, kako s svojim govorjenjem in ravnanjem vplivamo ljudje ne le na mlajše ampak tudi odrasli drug na drugega. Val nejevolje in srda pljuska  vsevprek in preko meja zdravega okusa in razuma. V vsakdanjih pogovorih se omenjenih tem in načina izražanja ne moremo izogniti. Mnoge kritike so utemeljene in upravičene, nekatere pa tudi nepreverjene ali celo slabonamerne in zavajajoče. V litanijah vseh svetnikov je od nekdaj prošnja: Jeze, sovraštva in vse hude volje – reši nas o Gospod! Po zdravi človeški pameti in svojem krščanskem prepričanju mora človek razmišljati kritično in hkrati ohranjati distanco do  vsega sedanjega dogajanja,  in tudi v svojem govoru nastopati umirjeno, spravljivo in spoštljivo do sogovornika in drugih, tudi do javnih oseb in ustanov.     (župnik)

Drage sestre in dragi bratje!

Božja beseda, ki smo ji pravkar prisluhnili, nam je še posebej blizu v teh mesecih, ko se v razmerah epidemije bojujemo za svoje zdravje ter zdravje ali celo življenje svojih najbližjih. V prvem berilu starozavezni Job v svoji bolezni ter ob nenadnem uničenju gospodarskega uspeha in družinske sreče toži zaradi krhkosti zemeljskega blagostanja in življenja. To je kakor dih, ki traja le bežen trenutek. V evangeliju pa Jezus v znamenje odrešenja, ki ga prinaša, ozdravlja bolnike. Vendar nad telesno ozdravljanje postavlja oznanjevanje odrešenja. Zato hiti še v druge kraje, da jim oznani, da se je približalo Božje kraljestvo. Nauk je zelo jasen. Telesno zdravje je sicer velika Božja dobrina, a je le znamenje neke druge, še večje dobrine, ki jo prinaša samo Jezus Kristus. To je duhovno zdravje, ki zagotavlja večno življenje v Božji ljubezni. Telesno zdravje, ki ga je Jezus obilno delil, je bilo znamenje ali preroška napoved odrešenja in to je bil pravi in končni namen Jezusovega delovanja. Moralna krepost in večno življenje sta tudi pravi in končni namen našega življenja. Bog nas ni ustvaril zato, da bi čim bolj zdravo in čim dlje živeli na tem svetu, ampak da bi bili njemu podobni in deležni njegove ljubezni. Zato nam Jezus vrača duhovno zdravje, ki se začenja z vero vanj in z ravnanjem po njegovem zgledu.

Po Jezusovem zgledu je tudi Cerkev skozi vso zgodovino skrbela za bolnike. Prve bolnišnice so nastajale ob cerkvah. Številni redovniki in redovnice, med katerimi so tudi znani svetniki in svetnice, so svoje življenje posvetili negi bolnikov in skrbi zanje. Mnogi so pri tem služenju tudi sami zboleli in darovali življenje. Njihova ljubezen do Boga in bližnjega je bila močnejša kakor strah za lastno zdravje. Pri vsej odgovorni skrbi zanj so vedeli, da je duhovna moč ljubezni in nesebičnega žrtvovanja za bližnjega največja dobrina, saj nas pripravlja za večno življenje z Bogom. Tudi Jezus je ob vsem sočutju, ki ga je kazal do bolnikov, vedno poudarjal, da je grešna oddaljenost od Boga še hujša nesreča. »Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!«, je opozoril hromega, potem ko ga je ozdravil (Jn 5,15). Ta čas epidemije, ko trepetamo za svoje zdravje, je pravi trenutek, da se zavemo, da obstaja še hujše zlo, grešna sebičnost in hudobija, ki bi jo lahko imenovali duhovna okužba. Jezus Kristus je prišel, da nas rešuje od nje in njenih posledic. Tudi Cerkev je ustanovil za to in samo za to, da lahko po njej nadaljuje med nami svoje poslanstvo.

A ravno naše versko življenje v cerkvenem občestvu je med epidemijo prav tako prizadeto. Občestveno obhajanje svete maše in drugih zakramentov smo v naših cerkvah začasno prekinili, da ne bi ogrožali svojega in tujega zdravja. Upali smo, da to ne bo trajalo dolgo, a nas je epidemija prikrajšala celo za slovesno obhajanje velikonočnih in nato še božičnih praznikov. Seveda nam nič ne more preprečiti, da ne bi obhajali verskih resnic Jezusovega rojstva ter njegove smrti in vstajenja z molitvijo in premišljevanjem Božje besede tako v ožjem krogu kot v duhu skupaj z vsem cerkvenim občestvom. Kajti sodobna tehnična sredstva nam omogočajo medsebojno povezanost, kakršna še pred desetletjem ni bila mogoča. To smo tudi s pridom uporabljali. A nobena oddaja po televiziji ali spletu (internetu) ne more enakovredno nadomestiti nedeljskega obhajanja svete evharistije v krogu župnijskega občestva, kakor ne more noben telefonski pogovor enakovredno nadomestiti ljubečega objema ali osebnega prijateljskega druženja. V tem času prisilne odsotnosti od rednega nedeljskega skupnega obhajanja svete evharistije smo lahko še bolj začutili, da biti pri sveti maši ni zgolj opazovanje tega, kar se dogaja pri oltarju. Ko smo pri maši, se v živo udeležujemo skrivnosti Jezusove zadnje večerje, ki doseže svoj vrhunec s svetim obhajilom. Sedaj bomo lahko še bolj razumeli krščanske mučence, ki so se rajši izpostavljali smrtni nevarnosti, kakor da bi se odpovedali obhajanju svete evharistije. Vedeli so, da brez nje dolgo ne bodo mogli obstati kot kristjani.

Zato smo se v času sedanje epidemije škofje s težkim srcem odločili, da začasno omejimo skupno obhajanje svete maše in drugih zakramentov. To smo storili v upanju, da ga bomo lahko vsaj delno nadomestili z raznimi obhajanji svete maše na daljavo, kar se je tudi zgodilo. Hvaležni smo vsem, ki so nam to omogočili. Vsi pa čutimo, da to ni to. Sveta maša ni predstava, kakršne lahko spremljamo na televizijskem zaslonu. Svete maše ne opazujemo od daleč, ob kuhanju kosila ali zleknjeni na kavču, ampak se je osebno udeležujemo, ko smo dejansko navzoči v občestvu z drugimi brati in sestrami in mašnikom, ki osebno predstavlja samega Jezusa Kristusa in v njegovem imenu za nas, med nami in z nami obnavlja Jezusovo življenjsko daritev. Edino to je pravo obhajanje svete maše. Druge oblike, kot so svete maše po radiu ali televiziji, so samo zasilni nadomestki, ki nam v času bolezni ali drugih nezmožnosti lajšajo odsotnost od svete maše »v živo«, niso pa njena enakovredna zamenjava. Vse to smo lahko v času epidemije še bolj začutili. Prepričani smo, da komaj čakate, da bomo lahko evharistijo in druge zakramente obhajali tako, kakor si je to zamislil Jezus Kristus, ko nam je naročil: »To delajte v moj spomin«, in kakor so to razumeli kristjani vseh časov. 

Če drži slovenski pregovor, da znamo zdravje prav ceniti šele takrat, ko ga izgubimo, je tudi ta izkušnja, ko nam ni mogoče skupno obhajati bogoslužja v župnijski cerkvi, takšna šola. Sedaj se bomo še bolj zavedali, kako veliko milost in dobroto nam je izkazal Jezus na Veliki četrtek, ko je postavil zakrament svete evharistije. Če smo v preteklosti na to pozabljali ali celo nedeljsko sveto mašo omalovažujoče opuščali, naj bo odslej drugače. Naj tudi za nas za naprej še bolj velja, kar je zapisano v svetem pismu o prvih kristjanih: bili so »stanovitni«, se pravi zvesti in vztrajni v občestvenem »lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42).

Čas epidemije nam je prinesel še druge preizkušnje. Mnogi ste težko oboleli, nekateri pa ste celo izgubili svoje najdražje. Zaustavitev pretoka ljudi in blaga ter mnogih oblik poslovanja je povzročila težke posledice za gmotno stanje marsikatere družine. Hvaležni smo, da lahko računamo na pomoč države in politične skupnosti, a vsega od nje ni mogoče pričakovati. So rane, ki jih ona ne zna celiti. To zmore samo Bog, ko se z vero in zaupanjem obrnemo k njemu. 

V časih omejitev smo izkusili, kako smo krhki, kako hitro se nam lahko podrejo najlepši gradovi, ki smo jih gradili na pesku posvetnih uspehov in zaupanja vase. Jezus pa pravi, da je hišo treba graditi na skali, ki vzdrži vse viharje. Ta skala je On sam s svojo besedo in svojim Duhom. Gospodarstveniki in politiki že načrtujejo obnovo našega družbenega življenja in poslovanja. Mi pa se bomo posebno v postnem času, ki je pred nami, podali na pot obnovljene vere v Jezusa Kristusa in zvestobe njegovemu nauku v okrilju Cerkve. Tako bomo utrdili hišo svojega življenja na trdni skali. Amen. 

Vaši škofje

Bolezen ima vedno obraz konkretnega bolnika, tudi nepriznanega, izključenega, žrtve družbenih krivic. Sedanja pandemija je razkrila številne neprimernosti zdravstvenih sistemov in pomanjkljivosti v pomoči bolnim. Mnogi nimajo vedno zagotovljenega dostopa do oskrbe in ta ni vedno pravičen. Istočasno pa je pandemija razkrila tudi predanost in velikodušnost zdravstvenih in drugih delavcev, ki svoje poklicno ali prostovoljno delo opravljajo v korist ostarelih,  bolnih ali podobno preskušanih. Bližina je namreč dragoceno mazilo, ki odpre in potolaži tistega, ki trpi v bolezni. Kristjani živimo to bližino iz ljubezni Jezusa Kristusa, usmiljenega Samarijana. Združeni z njim po delovanju Svetega Duha smo poklicani biti usmiljeni kakor Oče in ljubiti zlasti bolne, slabotne in trpeče brate. Iz osebne ravni ta ljubezen poraja ljubečo skupnost, ki ne zapusti nikogar, ki sprejema predvsem najbolj krhke. Zapoved ljubezni, ki jo je Jezus zapustil svojim učencem, dobi konkretno uresničitev v odnosu z bolniki. Družba je toliko bolj humana, kolikor bolj zna poskrbeti za svoje krhke in trpeče člane, in to  zna storiti z učinkovitostjo, ki jo spodbuja bratska ljubezen. Prizadevajmo si za ta cilj in storimo to tako, da nihče ne bo ostal sam, da se nihče ne bo čutil izključnega in zapuščenega.                                                  

(prim. Papeževa poslanica za 29. svetovni dan bolnikov)

Zadnje čase smo pri nas in v tujini v dnevni politiki, v delu civilne družbe in  v (pristranskih) medijih priča porastu nenehnih napadov na Katoliško cerkev. Pri tem niso toliko v ospredju resnična dejstva, ampak lažne in prirejene zgodbe. Številne katoliške skupnosti so v mnogih deželah zaradi svoje vere diskriminirane in kristjani so na najslabšem glasu in preganjani. Lani je bilo po dostopnih podatkih po vsem svetu ubitih zaradi vere čez 5000 kristjanov, največ v Afriki.  V  mnogih zahodnih državah, kjer se na ves glas poudarjajo človekove pravice, zlasti  svoboda,  so sredstva javnega obveščanja dobila temeljno vlogo pri sistematični kampanji spodkopavanja in miniranja avtoritete in vloge Katoliške cerkve. To vzdušje (obnovljene) agresije  je prisotno  v sredinah, ki razglašajo toleranco. Z druge strani pa nešteto dobrih del, ki jih Cerkev opravlja po vsem svetu, ostaja neopaženih. Zato pa je toliko več tistih, ki Cerkvi očitajo, kaj je – ali naj bi – storila narobe! Skoraj nihče pa se nikoli ne vpraša, koliko slabega je Cerkev preprečila. Lahko je obsojati preteklost Cerkve in njene grehe. Vendar pa je potrebno tudi videti, za koliko ljudi je bilo storjenega veliko dobrega in koliko slabega je bilo odpravljenega. Ne bomo prenehali trditi, da resnično »bilanco« cerkvene skupnosti lahko naredi samo Bog. Ljudem pa bo to postalo jasno šele ob koncu zgodovine (sveta).   (prim. VRNET, Martin Vichar Donaj)

Desetletja se je zdelo, da so številne vojne in neuspehi svet izučili in da se spet začenjajo različne oblike povezovanja. Sanjali smo o združeni Evropi skupnih  korenin in se veselili različnosti v njej. Ustanovni očetje Evropske zveze so si želeli prihodnosti, utemeljene na sposobnosti skupnega delovanja za preseganje delitev, pospeševanje miru in za skupnost med vsemi narodi celine. Podobno je bilo prizade-vanje za latinskoameriško povezovanje. Drugje smo bili priče pomiritvam in zbliževanjem, ki so obrodili ali obetali sadove. A danes zgleda, da se vračamo v preteklost: vznikajo zastareli spori, zopet se prebujajo nezaupljivi, nadležni, užaljeni in napadalni nacionalizmi. Ponekod se – ob ideji o ljudski in narodni enotnosti, ki jo spodbujajo različne ideologije, – rojevajo nove oblike samoljubja in izginja socialni čut zaradi domnevne obrambe narodnih koristi. Kajti vsaka generacija mora v sebi ponotranjiti boje in zmage prejšnjih rodov, da spet stremi k višjim ciljem in se zanje stalno bori. Nič ni doseženo enkrat za vselej in dokler je še kje krivica in trpljenje, se ne smemo slepiti, da je svet v redu in srečen. (papež Frančišek, Vsi smo bratje 10-11)

Jožef sprejme Marijo, ne da bi postavljal preventivne pogoje. Zaupa angelovim besedam. »Plemenitost njegovega srca ga je naučila, da je to, kar se je naučil po postavi, podredil ljubezni; in danes, v tem svetu, v katerem je psihično, besedno in fizično nasilje nad ženskami očitno, se Jožef predstavlja kot lik spoštljivega in nežnega moža, ki se kljub temu, da nima vseh podatkov, odloči za Marijin ugled, dostojanstvo in življenje. V njegovem dvomu, kako naj se najbolje odloči, mu je Bog pomagal izbrati tako, da je razsvetlil njegovo presojo.« V življenju se velikokrat zgodijo stvari, katerih pomena ne razumemo. Pogosto je naš prvi odziv razočaranje in upor. Jožef svoja razmišljanja pušča ob strani ter naredi prostor za to, kar se dogaja, in ne glede na to, kako zelo skrivnostno se lahko zdi njegovim očem, to sprejme, prevzame za to odgovornost in se pomiri s svojo zgodovino. Če se ne pomirimo s svojo zgodovino, nam ne bo uspelo narediti niti naslednjega koraka, ker bomo vedno ostajali talci svojih pričakovanj in posledičnih razočaranj. Duhovno življenje, ki nam ga kaže Jožef, ni takšno, da pojasnjuje, ampak takšno, da sprejema. Samo iz tega sprejemanja, iz te pomirjenosti lahko zaslutimo večjo zgodovino, globlji pomen. (…) Jožef ni pasivno v usodo vdan človek. Njegova vloga je pogumna in močna. Sprejemanje je način, po katerem se v našem življenju kaže dar moči, ki prihaja od Svetega Duha. Samo Gospod nam lahko da moč, da sprejmemo življenje tako, kot je, z vsemi protislovji, frustracijami in razočaranji.         (papež Frančišek)

1. Svete maše z ljudstvom se obhajajo ob upoštevanju vseh preventivnih ukrepov.
2. Bolni in ostareli naj svete maše spremljajo po medijih, prejmejo duhovno obhajilo, berejo Božjo besedo, opravijo dobro delo in posvetijo čas molitvi.
3. V cerkvi je lahko na 30 m2 površine en vernik oz. ena družina. V kneški cerkvi (450 m2 koristnih površin) torej lahko 15 LJUDI oz. DRUŽIN (zato bodo do nadaljnjega VSE MAŠE V ŽUPNIJSKI CERKVI). SVOJO PRISOTNOST SPOROČITE ŽUPNIKU NAJKASNEJE URO PRED MAŠO NA 041 338 915 (lahko klic ali sms). Cerkev treba zračiti in razkuževati.
4. Na 4. adv. nedeljo bosta maši ob 8.00 in 10.00, na božič (dovoljene 4 svete maše (OB 8., 10., 11.30. IN OB 17.00).
5. Med sveto mašo je v skladu z vladnim odlokom prepovedano vsakršno petje. Lahko sodeluje organist na orglah.
6. Zunaj cerkve ni nobenega zadrževanja oz. druženja ljudi (npr. poslušanje svete maše pred cerkvijo).
7. Vsak je sam odgovoren za zaščito pred morebitno okužbo, tako kot to velja za vstopanje v druge javne prostore.
8. V cerkvi je dovoljena zasebna molitev 15 vernikov; molitev v času pandemije je na listih v cerkvi.
9. Spovedovanje je lahko v spovednici z nameščeno ustrezno zaščito iz pvc folije med spovedancem in spovednikom in zagotovljena razdalja 1,5 metra. Spoved je uro pred in po maši.
10. Cerkveni pogrebi se izvajajo v dogovoru s pogrebno službo in ob upoštevanju navodil NIJZ. Z namenom, da se čakalne vrste za upepelitev skrajšajo, vernike vabimo, da svoje rajne sorodnike pokopljejo na klasičen način v krsti.
11. Verouk in druge oblike pastoralne dejavnosti se izvajajo na daljavo.
12. Župnijska pisarna je lahko odprta za srečanje z eno osebo ali eno družino z upoštevanjem splošnih predpisov v času epidemije.
13. Škofje vsem priporočajo več molitve; pametno je namestiti aplikacijo #Ostanizdrav.
14. Ta navodila začnejo veljati z dovoljenjem škofa Jurija v soboto, 19. decembra 2020.