Avtor: Administrator

Do Boga vodi mnogo poti; pot mladih športnikov je preprosta in močna. Slovenci vernost skrivamo, a tudi mi imamo verne športnike: sodnik na finalu lige prvakov se na koncu tekme pokriža; uspešen trener v zahvalo poroma peš na Brezje; naši skakalni asi in vrhunski kolesarji neredko prihajajo iz krščanskega okolja; med našimi evropskimi prvaki v košarki iz Carigrada najboljši med njimi nosi križec okrog vratu in temnopolti igralec naše reprezentance se v angleščini zahvali Bogu za evropsko košarkarsko krono, prevajalec pa tega ne zna prevesti. Pa vendar ne gre za ceneno vernost. Bolj zgovorno in prepričljivo je moralno delovanje vrhunskih športnikov; gojijo ga tudi ateistično usmerjeni športniki. Izpostavimo delo, spoštovanje, pripadnost. Športniki vztrajajo v kulturi dolžnosti in napora.  Lenoba in športni uspeh ne gresta skupaj, razvajenost in športni uspeh prav tako ne. Zato mnogi najboljši športniki prihajajo iz  delavsko-kmečkega okolja. Sledi spoštovanje in tovarištvo. Za dobrega športnika je vsak tekmec spoštovanja vreden. Športniki drug drugemu privoščijo uspeh, čeprav drug z drugim tekmujejo. Pripadnost širši skupnosti in zavest, da na tekmovanjih predstavljaš narod, državo, to je naslednja naloga in krepost vrhunskih športnikov, ko ekipa na poseben način predstavlja odličnost države, naroda. Narod se v športnem kolektivu čuti zastopanega in se v njem poistoveti, ob tem se budijo močna  povezovalna čustva.                        (prim. B. Cestnik, Družina 32/2021)

Zgornje besede so  Gospodova obljuba učencem, preden se je dvignil v nebo in danes jo ponavlja tudi tebi, dragi dedek, draga babica. Te besede ti namenjam tudi jaz  kot rimski škof in kot prileten mož ob tem prvem Svetovnem dnevu starih staršev in ostarelih: celotna Cerkev ti je blizu, skrbi zate, te ima rada in te noče pustiti samega! Dobro vem, da to sporočilo prihaja k tebi v težkem času: pandemija je bila nepričakovana in trda preizkušnja. Mnogi med nami so zboleli in veliko jih je odšlo, ali pa so videli, kako je ugasnilo življenje njihovih dragih; veliko je bilo prisiljenih v samoto, osamljenih. Gospod pozna vsako naše trpljenje tega časa. Izročilo pripoveduje, da sta bila tudi sv. Joahim, Jezusov dedek, in njegova žena Ana izključena iz skupnosti, ker nista imela otrok; Gospod pa jima je poslal angela in ju potolažil. Gospod še naprej pošilja angele, da nas tolažijo v naši osamljenosti in nam ponavljajo: »Jaz sem s teboj vse dni.« To je smisel tega dneva, za katerega sem želel, da bi se prvič obhajal ravno letos, po dolgi osami in še vedno počasnem okrevanju družbenega življenja: da bi vsak dedek in vsaka babica, vsak starejši človek – posebno tisti med nami, ki so bolj sami – dobil obisk angela!  Včasih bodo imeli obraze naših vnukov, drugič naših domačih, naših starih prijateljev ali tistih, ki smo jih spoznali prav v tem težkem času. V tem obdobju smo se naučili razumeti, kako pomembni so za vsakega izmed nas objemi in obiski, in kako me žalosti, ker ponekod to še vedno ni mogoče! (papež Frančišek)

Upati smemo, da je obdobje najhujših epidemioloških omejitev mimo in da se bo dalo spet kolikor toliko normalno živeti. Govori se o »okrevanju« gospodarstva in družbe. Tudi v verskem in pastoralnem življenju želimo okrevati. Omejitve v času kovida so nas prizadele v najpomembnejših praznovanjih velike noči in božiča, pa tudi ob pogrebih in drugih verskih dogodkih, ko se nismo mogli ali ne smeli napotiti v cerkev. Tudi nedeljska bogoslužja in verouk so potekali v nižji prestavi, brez običajnih osebnih stikov. Kjer  vera bolj brli kakor žari, je nevarno, da  zaradi zmanjšanega dotoka zraka svetilka vere ugasne. Nekaj naših vernikov je v tem času umrlo, marsikdo pa ne pride več v cerkev. Ne smemo pričakovati, da se bo z odpravo najstrožjih omejitev samo od sebe vse vrnilo v staro stanje. Kakor gospodarstveniki in politiki načrtujejo »okrevanje« javnega življenja, tako bi ga morali zastaviti tudi v Cerkvi. Na potezi niso le razne škofijske in druge cerkvene službe, ampak vsi verniki. Sedanje stanje je podobno tistemu iz zgodovine Izraela, ko so se judje po vrnitvi iz babilonske sužnosti znašli v opustošeni deželi in so najprej skušali vsak zase rešiti svoje probleme, popraviti  hiše in  očistiti polja. Šele ko so obnovili porušen tempelj, jim je šlo od rok tudi drugo delo. Podobno moramo razmišljati, ko vse sile usmerjamo v rešitev javnih problemov: da ne pozabimo na to, kar je Božje.  

 

Številčno smo majhen narod, odprt v svojo soseščino in odprt za priseljevanje (in odseljevanje), pod vplivom večjih narodov. Svojo narodno zavest smo oblikovali počasi na temelju jezikovne in verske pripadnosti. Če bi živeli na otoku ali v pragozdovih, bi nam bilo lažje ohraniti jezik in sebe. A nam je to čez tisoč let uspevalo kljub izpostavljenosti in prepišnosti ozemlja, ki ga poseljujemo. Krona naše vztrajnosti, vzdržljivosti, zvestobe povezovalnim vrednotam je pred tridesetimi leti pridobljena in razglašena samostojna država. Majhni smo, a upravičeno ponosni. Medna-rodno smo malo vplivni, a smo prisotni. Naši  izdelki ne zasipajo mednarodnih trgov, a jih je najti. Tudi naši kulturni dosežki veljajo. Zato smo lahko trezno  samozavestni in hvaležni za svoje sposobnosti in dosežke.  Narodni občutek hvaležnosti za prete-klost in sedanjost nosi v sebi nekakšno religiozno vznesenost. S psalmistom lahko ob tridesetletnici svoje države rečemo: »Zah-valjeval se ti bom v velikem zboru, v mogočnem ljudstvu te bom hvalil«. To lahko pomeni našo narodno in tudi mednarodno povezanost v velikem zboru združene Evrope in vsega sveta. Enakopravni člani teh skupnosti smo. Ni bilo in ni samoumevno, da smo in bomo tukaj, kjer smo. Zato ob tridesetletnici samostojne Slovenije kristjani  lahko zapojemo s psalmistom: »Gospodu je po volji njegovo ljudstvo, ponižne venča z zmago«. Zmagovalci smo ne zaradi močne ekonomije, ampak zaradi vztrajnosti, realne skromnosti in zvestobe sebi, drug drugemu in Bogu.       

   (prim. B. Cestnik, Cerkev danes, 3/2021, str. 3)

 

Sveto mašo ali evharistijo, skrivnost vere, presveti zakrament  je Kristus zapustil svoji Cerkvi v spomin na svojo  smrt in vstajenje in da je vedno z nami. Zato kristjani obhajamo sveto mašo vsak dan, slovesneje v nedeljah. Dragocenemu  in presvetemu zakramentu se verni klanjamo in ga častimo v obredih, kjer so se združile in pomešale prvine bogoslužja in ljudske pobožnosti: ko gremo mimo cerkve, se pokrižamo; stopimo v cerkev na obisk Najsvetejšega in pokleknemo, se pokrižamo in zmolimo. V  cerkvah, ki so pripadale kakšni redovni skupnosti, se je že nekdaj  opravljala daljša in bolj urejena molitev pred najsvetejšim, t. im. večno ali štirideseturno češčenje. V preprostejši in krajši obliki je prešlo v župnijske cerkve. V ljubljanski škofiji, ki ji je do rapalske razmejitve pripadala naša župnija, se je leta 1904 uredilo celodnevno češčenje tako, da je vsak dan v letu prišla na vrsto določena župnija. Od takrat je 12. maj dan češčenja v naši župniji. Po drugi svetovni vojni se je dan češčenja prenesel na bližnjo nedeljo in celodnevno češčenje se je skrčilo na nekaj ur ali še manj; zadnji dve leti smo zaradi kovida še to opustili. – Druga oblika češčenja je procesija na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi (ali na naslednjo nedeljo). Procesija je slovesen sprevod vernikov, ki  spremljajo Najsvetejše po določeni poti in na raznih krajih prosijo blagoslova in božjega varstva zase, svoj kraj, domovino in ves svet. Slovesni obhod polepšajo zastave, cvetje, petje, molitev in zvonovi.

Na današnjo nedeljo v Cerkvi obeležujemo svetovni dan sredstev družbenega obveščanja. Papež Frančišek se v letošnji poslanici z naslovom Pridi in poglej (Jn 1,46) sprašuje, kaj je pristna človeška komunikacija. Digitalna tehnologija omogoča prenos informacij v realnem času, svetovni splet daje občutek, da imamo svet na dlani. Toda velika količina in hitrost informacij še ne pomeni, da smo s tem avtomatično bližje tudi resnici o življenju ljudi. »Pa-metna« tehnologija na dlan prinese svet, odnese pa (lahko) kon-kretnega človeka. Bi se morali digitalnemu svetu zato odpove-dati? Kritično zavedanje nevarnosti lažnih novic, banalnega nar-cisizma in prirejanja dejstev nas ne sme pripeljati k »demonizi-ranju orodja, ampak k večji sposobnosti razločevanja in k bolj zrelemu čutu odgovornosti tako za širjenje kot za sprejemanje vsebin«. Lahko bi dejali, da je danes na nek način vsak človek lahko medijski delavec, komunikator, fotograf, snemalec … Vsem nam nove tehnologije odpirajo nove možnosti ne le prenosa in branja, poslušanja, gledanja vsebin, pač pa tudi navezovanja stikov in gradnje občestva. Za kristjane je to velika priložnost, da tudi prek tega »orodja« sledimo navdihom Svetega Duha in pričujemo za Kristusa. Naj nas On, kot je pred 25 leti papež Janez Pavel II. dejal mladim v Postojni, »popelje na odprto morje tretjega tisočletja« – na odprto morje žive, pristne komunikacije.       (B. Debevec, Družina 20/2021, str. 5)

 

Počasi se naše življenje vrača v stare tirnice. Prenehala je veljati t. i. policijska ura, odprle so se terase gostinskih lokalov, dovoljena so vsa tekmovanja (brez gledalcev) in treningi v mehurčkih, Odprle se bodo šole in kulturne ustanove. V zvezi z druženjem do 10 ljudi in z udeležbo bogoslužja vernikov v cerkvah je prišlo v javnosti do zatrjevanja: če lahko gremo k maši, lahko gremo tudi na proteste. Ta primerjava je najmanj neokusna, da ne rečem žaljiva za vse vernike, ki se udeležujemo maš in drugih verskih shodov. Ne vem, da bi kdaj pri maši prišlo do izgredov, nasilja, da bi morala posredovati policija ali nas nadzorovati, kot mora, denimo, razgrete nogometne navijače. Tudi še nisem slišal, da bi verni razbijali po okoliških lokalih, uničevali izložbe in avtomobile?! Da je primerjava nevzdržna, je v odklonilnem mnenju zapisal tudi ustavni sodnik Šorli: »Primerjava zbiranj v okviru verskega udejstvovanja, v osnovnih in srednjih šolah ter pri opravljanju gospodarske dejavnosti s shodi se zdi najmanj neustrezna. V teoriji psihologije množice se celo kot primer različnega vedenja različnih množic navaja, da so na primer vrednote in standardi množice vernikov gotovo različni od tistih, ki so značilni za nogometne navijače ali borce za čisto okolje.« Slovenski škofje so tako na prvem srečanju s predsednikom vlade upravičeno izrazili pričakovanje, »da bodo, glede na epidemiološke razmere, lahko kmalu izvajali verske obrede na prostem ter da bo dovoljena neposredna pastoralna dejavnost, ki je trenutno še omejena«.                     

(prim Družina 18/2021, str. 13, M. Ferenc, Maša …)

Da so apostoli in učenci mogli sprejeti in verovati velikonočni čudež, jim je moral Jezus odpirati zaslepljene oči. »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcih oglašajo dvomi? … Pisano je, da mora Mesija trpeti in tretji dan vstati!« Na svoji življenjski poti odkrivamo, da je pot ozka in strma. Vsak človek na tej poti, prej ali slej, pride do svoje Kalvarije. Po nauku in izkušnji Cerkve se vsak rod znova uči, kako sprejeti in se spopasti s trpljenjem. Že apostoli so povezali trpljenje in vstajenje Kristusa in samih sebe. Bog je žrtvoval svojega ljubljenega Sina, da bi spet vzklilo življenje. Prav zaradi tega mora tudi vsak človek izkusiti Kalvarijo. Toda ne bojmo se, kajti Jezus v vsakem času vstopa v človekovo življenje in spremlja človeški rod na vseh poteh življenja, pa čeprav imajo mnogi ljudje »zadržane oči« in ga ne znajo spoznati, ko se jim približa. On je z nami vse dni do konca sveta. Še več, kakor učencem, tudi nam govori: »Vi ste priče teh reči!« Izkušnja in zgledi tolikih kristjanov vseh časov, od apostolov do danes, nam kaže, kako naj tudi mi, v danes nerešljivem osebnem in družbenem kaosu, stopamo v pravo smer in povezani  z vstalim Gospodom ob mizi božje besede in svete evharistije.

Umetniki vseh vrst so se pogovarjali, katera umetnost je najstarejša. Takoj se je oglasil kipar: »Najstarejše je kiparstvo. Saj  piše Mojzes: Tedaj je Gospod Bog naredil človeka iz prahu zemlje in mu vdahnil v obličje oživljajočega duha. Tako je človek postal živo bitje. Najstarejše je torej kiparstvo«. Potem se je oglasil slavni gradbenik: »Gradbeništvo je starejše. Tako piše Mojzes: V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Še preden je Bog ustvaril človeka, je iz kaosa naredil nebo in zemljo in vso njuno vojsko. Gradbeništvo je starejše«. Takoj se je vzdignil slavni politik in glasno vprašal: »In kdo je ustvaril kaos? Najstarejša je torej politika«. – Kakšen je nauk te zgodbe? Odgovarja apostol Pavel, ko razlaga Kristusovo velikonočno skrivnost: »Kajti On je naš mir, On, ki je oba dela združil v eno in je ločilno steno med njima, sovraštvo, podrl, ko je postavo zapovedi v predpisih s svojim telesom odpravil in tako iz obeh v sebi ustvaril enega, novega človeka, ter vzpostavil mir in po križu oba spravil z Bogom v enem telesu, ko je sam v sebi uničil sovraštvo«.  Znano je, da največ ljudi pride v cerkev za velikonočni blagoslov jedi. Menda zato, ker so edina priložnost, da iz cerkve odnesejo domov kaj koristnega. Pa čeprav! Da le slišijo sporočilo veselja: Aleluja. Škof Jurij vošči vsem blagoslovljene velikonočne praznike, tako tudi župnik. Prim. Sporočila 2021/4

Blagoslov Velikonočnega ognja in jedi (pdf)

BLAGOSLOV VELIKONOČNEGA OGNJA

Blagoslov ognja na veliko soboto je zelo primeren, saj je to dan, ki že kaže na zmago svetlobe nad temo, milosti nad grehom, ljubezni nad sovraštvom. Z njim prosimo Boga naj nas popolnoma prenovi in v nas vžge ogenj ljubezni, da bi tako velikonočni prazniki obrodili obilo sadov. Blagoslov opravimo ob zakurjeni peči, kaminu ali štedilniku. Lahko pa blagoslovimo gorečo svečo in z njenim plamenom prižgemo v peči ali štedilniku.

Vsi: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

 Voditelj: Jezus Kristus je prišel, da vrže na zemljo ogenj ljubezni. Prosimo ga, naj bo z nami v tej blagoslovni molitvi.

Bralec: Ko je nekoč Mojzes prignal drobnico daleč v pustinjo, se mu je prikazal Gospodov angel v ognjenem plamenu iz sredine grma. Mojzes je rekel: »Moram stopiti tja in si ogledati to veliko prikazen.« Gospod ga je poklical in dejal: »Mojzes! Ne bližaj se semkaj! Sezuj si čevlje z nog, zakaj kraj, na katerem stojiš, je sveta zemlja. Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.«

Voditelj: Prosimo za papeža, škofe in duhovnike, za voditelj narodov in nas same; spomnimo se vseh trpečih in zapuščenih, vseh umirajočih in naših pokojnih. Zmolimo molitev očenaš.

Vsi: Oče naš…

Voditelj: Molimo. Vsemogočni Bog, Oče luči, po svojem Sinu si prinesel vernikom sijaj  svoje slave. Prosimo blagoslovi ta ogenj (plamen) in nam podeli, da bodo letošnji velikonočni prazniki v nas tako razvneli hrepenenje po nebesih, da se bomo popolnoma prenovili in nekoč prišli v slavo večne velike noči. Po našem Gospodu Jezusu  Kristusu, ki je za nas trpel, umrl in vstal od mrtvih ter s teboj živi in kraljuje vekomaj.

Vsi: Amen.

 Voditelj pokropi ogenj z blagoslovljeno vodo in vsi se pokrižajo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

 

BLAGOSLOV VELIKONOČNIH JEDIL

Obred velikonočnih jedil ima svoj izvor v obisku cerkve oz. Božjega groba. Ko so ljudje včasih prišli počastit Jezusa v Božji grob, jim je duhovnik spotoma še blagoslovil jedi. Ohranimo najpomembnejši del in na veliko soboto čez dan obiščimo Božji grob.

 

Pri krstu smo bili zaznamovani z milostjo Kristusa, duhovnika in kralja. Zato lahko preproste blagoslove opravljamo tudi sami. Lepo je, če kdo od odraslih, staršev sprejme vlogo molilca teh blagoslovov, skupaj pa si razdelimo naloge (branje, petje).

 

Vsi: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

 

Bralec: V svojem velikonočnem premišljevanju je pisatelj F. S. Finžgar zapisal:

 

Na javorovi mizi je pogrnjen bel prt. Na prtu pisan jerbas. Otroci stoje okrog mize. Mati prinaša. Najprej veliki kolač. Ves rumen je kot pšenično polje. Postavi ga prvega v jerbas: »To je spomin Kristusove krone. On – trnovo krono, mi – sladko pogačo. Bog, bodi zahvaljen za to tvojo sveto krono!« Nato prinese pet pirhov: »To so petere bridke rane Jezusove. Pet kapelj njegove svete krvi. Sveta kri, bodi počaščena stotavžent- krat!« Za obod jerbasa zatakne tri korenine hrena. »Lejte, otroci, to so strašni žeblji, s katerimi so pripeli Zveličarja na križ. Kadar ste hudobni in me žalite, z vsakim grehom kakor s kladivom udarite znovič na žebelj, da križate Kristusa!« In

nato zadehti pleče in gnjat. Otroci, ki niso cele tedne okusili mesa, se dvignejo na prste. »Tudi meso bo blagoslovljeno, kar pomeni jagnjička, samega Jezusa, ki je bil za nas zaklan.« Jerbas je napolnjen. Mati ga rahlo zagrne s čipkastim prtičem, ki je ob obodu ves poln šopoteljnov. Tako stoji jerbas na mizi. Sama lepota in sama skrivnost ga je. Družina še stoji, ga gleda in molči. Mati – svečenica – je dokončala obred.

 

BOŽJA BESEDA

 

Berilo iz prve knjige kraljev (19, 4-8).

 

Tiste dni je šel Elija naprej v puščavo dan hoda daleč. Prišel je in sedel pod samotno bodičevje in si želel smrti. Dejal je:

»Ne gre več; zdaj. Gospod, vzemi moje življenje!

Saj nisem boljši kakor moji očetje.«

Legel je in zaspal pod bodičevjem.

Na lepem se ga je dotaknil angel

in mu rekel:

»Vstani in jej,

sicer bo pot zate predolga!«

Vstal je, jedel in pil

in v moči tiste jedi potoval štirideset dni in štirideset noči do božje gore Horeb.

 

To je Božja beseda.

 

Ps 23 (1-3a. 3b-4. S.6).

Odpev: GOSPODJE MOJ PASTIR, NIČ MI NE MANJKA.

 

Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka;

na zelenih pašnikih mi daje ležišča.

K vodam počitka me vodi;

mojo dušo poživlja. – Odpev.

 

Vodi me po pravih potih zaradi svojega imena.

Tudi če bi hodil v temni dolini,

ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj:

tvoja gorjača in tvoja palica sta mi v tolažbo. – Odpev.

 

Pogrinjaš mi mizo

vpričo svojih nasprotnikov;

z oljem mi glavo maziliš,

moj kelih je zvrhan. – Odpev.

 

Dobrovoljnost in milost mi sledita

vse dni mojega življenja;

in v Gospodovi hiši bom prebival vse dni življenja. – Odpev.

 

Iz svetega evangelija po Luku (9,11b-17).

 

Tisti čas je govoril Jezus množicam o božjem kraljestvu ter ozdravljal vse, ki so bili potrebni ozdravljenja. Medtem se je dan začel nagibati.

Pristopili so dvanajsteri in mu rekli:

»Odpusti množico,

naj gre v bližnje vasi in zaselke,

da prenoči in si najde živeža;

tukaj smo preveč na samem.«

Odgovoril jim je:

»Vi jim dajte jesti.«

Rekli so:

»Nimamo več kot pet hlebov in dve ribi,

razen če gremo

in kupimo živeža za vse te ljudi.«

Bilo je namreč okoli pet tisoč mož.

Naročil je svojim učencem:

»Posedite jih po skupinah približno po petdeset.« Storili so tako in vse posedli.

Tedaj je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo,

zmolil nad njimi blagoslov,

razlomil in dajal učencem,

da so jih delili med množico. Vsi so jedli in se nasitili. Pobrali so, kar jim je ostalo, in tega je bilo dvanajst košar.

 

PROŠNJE

Gospod Jezus, iz ljubezni do nas si trpel in umrl, zato se z zaupanjem obračamo nate in te prosimo:

KRISTUS, USLIŠI NAS.

1. Pomagaj vsem, ki smo krščeni, da bomo ljubili Boga z vsem srcem in vsem mišljenjem.
2. Pomagaj nam, da naša ljubezen do bližnjega ne bo le v 

besedah, ampak predvsem v dejanjih.

3. Pomagaj trpečim in osamljenim, da bodo križ, ki jim je naložen, sprejeli v veri, da ga nosijo zaradi svojega odrešenja.
4. Tvojemu usmiljenju priporočamo vse, ki bodo danes odšli s tega sveta.
5. Pomagaj vsem, ki trpijo zaradi epidemije. Stoj jim ob strani v trenutkih stiske.

 

Voditelj: To prosimo tebe, ki živiš in kraljuješ vekomaj.

 

Vsi: Amen.

 

BLAGOSLOVNA MOLITEV

Nad kruhom ali potico.

Molimo.

Gospod Jezus Kristus, živi kruh večnega življenja, blago+slovi, prosimo, ta kruh, kakor si blagoslovil pet hlebov v puščavi. Po njem naj prejmejo tvoji verniki, ki ga bodo uživali, dušno in telesno zdravje in naj se veselijo tvojega vstajenja, ki živiš in kraljuješ vekomaj.

 

Vsi: Amen.

 

Nad mesom

Molimo.

Nebeški Oče, prosimo te, blago+slovi to meso, ki nas spominja na Kristusa, našega Gospoda. On je pravo velikonočno Jagnje, darovano za naše grehe. Premagal je smrt in s teboj živi in kraljuje vekomaj.

Vsi: Amen.

 

Nad pirhi

Molimo.

Gospod Jezus, tvojo smrt oznanjamo in tvoje vstajenje slavimo. Prosimo te, blago+slovi te pirhe. Ko jih bomo uživali, se bomo spominjali tvojega vstajenja. Ki živiš in kraljuješ vekomaj.

 

Vsi: Amen.

 

Nad hrenom

Molimo.

Gospod, naš Bog, prosimo, blago+slovi te korenine hrena, ki smo jih odbrali od bogatih sadov naše zemlje. V erujemo, da je Kristusovo vstajenje za nas začetek novega življenja. Naj v nas vedno bolj raste, se krepi in prinaša stoterne sadove. Po Kristusu, našem Gospodu.

 

Vsi: Amen.

 

Voditelj molče pokropi jedila z blagoslovljeno vodo.

 

Voditelj: Vsemogočni Bog naj nas v svoji dobroti blagoslovi in nam da zveličavne modrosti.

Vsi: Amen.

Voditelj: Vedno naj nas brani z nauki vere in nam pomaga, da bomovztrajno delali dobro.

Vsi: Amen.

Voditelj: Naše življenje naj usmerja k sebi in nam pokaže pot miru in ljubezni.

 

 

———————————- in še krajša oblika:

 

Blagoslov velikonočnih jedil

 

Obred velikonočnih jedil ima svoj izvor v obisku cerkve oz. Božjega groba. Ko so ljudje prišli počastit Jezusa v Božji grob, jim je duhovnik blagoslovil jedi. Ohranimo najpomembnejši del in na veliko soboto čez dan obiščimo Božji grob (z upoštevanjem ukrepov).

 

Pri krstu smo bili zaznamovani z milostjo Kristusa, duhovnika in kralja. Zato lahko preproste blagoslove opravljamo tudi sami. Lepo je, če kdo od odraslih, staršev sprejme vlogo molilca teh blagoslovov, skupaj pa si razdelimo naloge (branje, petje).

 

ZAČETNI OBRED

Obred začnemo s primerno pesmijo in znamenjem križa.

Vsi: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

 

Bralec: K blagoslovu smo se zbrali, ker verjamamo, da nam Bog stoji ob strani. Na današnji dan naša družinska miza postaja oltar. Ko se bomo zbirali ob njem, naj ne uživamo samo v dobri hrani, ki jo sprejemamo s hvaležnostjo, ampak tudi v molitvi, v spoštljivih in resničnih pogovorih, ki naj bogatijo naše obede.

 

BOŽJA BESEDA

 

Iz svetega evangelija po Luku (9,11b-17).

Jezus daje vsem jesti, da se nasitijo.

 

Tisti čas je govoril Jezus množicam o božjem kraljestvu ter ozdravljal vse, ki so bili potrebni ozdravljenja. Medtem se je dan začel nagibati.

Pristopili so dvanajsteri in mu rekli:

»Odpusti množico,

naj gre v bližnje vasi in zaselke,

da prenoči in si najde živeža;

tukaj smo preveč na samem.«

Odgovoril jim je:

»Vi jim dajte jesti.«

Rekli so:

»Nimamo več kot pet hlebov in dve ribi,

razen če gremo

in kupimo živeža za vse te ljudi.«

Bilo je namreč okoli pet tisoč mož.

Naročil je svojim učencem:

»Posedite jih po skupinah približno po petdeset.« Storili so tako in vse posedli.

Tedaj je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo,

zmolil nad njimi blagoslov,

razlomil in dajal učencem,

da so jih delili med množico. Vsi so jedli in se nasitili. Pobrali so, kar jim je ostalo, in tega je bilo dvanajst košar.

 

Voditelj: To je Kristusov evangelij.

 

Vsi: Hvala tebi, Kristus.

 

Voditelj: Molimo skupaj Gospodovo molitev:

 

Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.

 

BLAGOSLOVNA MOLITEV

Nad kruhom ali potico.

Molimo.

Gospod Jezus Kristus, živi kruh večnega življenja, blago+slovi, prosimo, ta kruh, kakor si blagoslovil pet hlebov v puščavi. Po njem naj prejmejo tvoji verniki, ki ga bodo uživali, dušno in telesno zdravje in naj se veselijo tvojega vstajenja, ki živiš in kraljuješ vekomaj.

 

Vsi: Amen.

 

Nad mesom

Molimo.

Nebeški Oče, prosimo te, blago+slovi to meso, ki nas spominja na Kristusa, našega Gospoda. On je pravo velikonočno Jagnje, darovano za naše grehe. Premagal je smrt in s teboj živi in kraljuje vekomaj.

Vsi: Amen.

 

Nad pirhi

Molimo.

Gospod Jezus, tvojo smrt oznanjamo in tvoje vstajenje slavimo. Prosimo te, blago+slovi te pirhe. Ko jih bomo uživali, se bomo spominjali tvojega vstajenja. Ki živiš in kraljuješ vekomaj.

 

Vsi: Amen.

 

Nad hrenom

Molimo.

Gospod, naš Bog, prosimo, blago+slovi te korenine hrena, ki smo jih odbrali od bogatih sadov naše zemlje. Verujemo, da je Kristusovo vstajenje za nas začetek novega življenja. Naj v nas vedno bolj raste, se krepi in prinaša stoteme sadove. Po Kristusu, našem Gospodu.

 

Vsi: Amen.

 

Voditelj molče pokropi jedila z blagoslovljeno vodo.

 

Voditelj: Vsemogočni Bog naj nas v svoji dobroti blagoslovi in nam da zveličavne modrosti.

Vsi: Amen.

V oditelj: Vedno naj nas brani z nauki vere in nam pomaga, da bomo vztrajno delali dobro.

Vsi: Amen.

Voditelj: Naše življenje naj usmerja k sebi in nam pokaže pot miru in ljubezni.