Avtor: Administrator

Vedno znova slišimo koga reči: »Saj plačam, zakaj bi bil še hvaležen in prijazen.« Najžlahtnejših stvari v življenju ne moreš plačati z denarjem: ljubezni, naklonjenosti, prijaznosti, pripravljenosti za pomoč in še veliko podobnega. Prav zaradi teh stvari pa je naše življenje veliko lepše in laže živimo tudi v težkih situacijah. Tako je hvaležnost ena najpomembnejših stvari v našem življenju. Dobro je, če vedno znova pomislimo, za kaj vse smo lahko hvaležni. Že za življenje samo, za vse, kar imamo, za vse ljudi, ki so ob nas. Tudi za moč, da prenesemo marsikaj težkega, neprijetnega. Zato je nujno, da začnemo že otroke učiti, da znajo biti hvaležni. Tega se ne morejo učiti na posebnih urah učenja o hvaležnosti, ampak ob zgledu ljudi, s katerimi živijo. Če vidijo, kako so starši hvaležni za vse, bodo to znali tudi oni. In ljudje, ki znajo biti hvaležni, veliko laže živijo.

(Meka Klevišar, Družina 2022/21, str. 10)

Nikoli se popolnoma ne otresemo preizkušenj in raznih nadlog. Tudi našim prednikom ni bilo prizaneseno in so pogosto molili: Kuge, lakote  in vojske, reši nas, o Gospod! Tako piše: »Grozovita kolera je po  selih tukajšnje strani naše domovine neusmiljena. Kdor ne verjame, naj pride, da ga po raznih pokopališčih popeljem. Na Ternovskem bova našla do 140, na Knežkem okoli 60, na Zagorskem 50 komaj mesec starih grobov, kamor je kolera potisnila otročiče, ljudi boljših let, postarane in stare. Kogar vidim, mu berem na obrazu zapisano besedo: »Groza«. … Še hujše je bilo v vasici kneške fare v Koritnicah. Zmed 290 prebivavcev jih je kolera v 14 dneh čez 50 pobrala, in skor vsak se je mogel z njo boriti, toda marsikdo jo je premagal. V veliko hišah jih je ob enem ležalo po troje, šteroje, in zlasti v revnih, brez postrežbe, brez čedenja, v strašnem smradu in neznanih bolečinah – le groza je misliti!. Hvala Večnemu, da je jela huda morivka pojenjavati.« (Kmetijske in rokodelske novice, 1855/67, str. 267)

Potem ko so Jezusovi učenci tri leta hodili za njim, doživeli njegovo smrt in vstajenje, so se vrnili k ribiškemu poklicu. Mreže so ostale prazne,

kot je bilo prazno njihovo upanje

v mogočno  Jezusovo kraljestvo.

Podobno doživljajo starši, potem ko so otroku na srce leta in leta polagali temeljne vrednote in vero, on pa se povsem oddalji od njihovih pričakovanj. Zazrti v svoje prazne mreže razmišljajo,

kje so zgrešili in kaj je šlo narobe.

Z obale je Jezus pozval apostole in danes poziva tudi vse nas, naj poskusimo drugače in vržemo mrežo na drugo stran čolna. Kar je vprašal Petra, sprašuje tudi nas – koliko v prvi vrsti ljubimo Njega. Na koncu bomo morali vsak zase, starši in otroci, dati odgovor na temeljno življenjsko vprašanje: »Ali me ljubiš?« (L. Mavrič, Naša družina, 2022/17)

Prihodnjo nedeljo bodo volitve v državni zbor, na katerih bomo izbirali predstavnike, ki bodo v našem imenu odločali o naši prihodnosti. Kristjani smo odgovorni, da na volitvah sodelujemo in tako dejavno soodločamo o našem skupnem življenju. Volitve so najpomembnejši demokratični vzvod za zaščito temeljnih državljanskih vrednot. K resni in odgovorni skrbi za ta svet sodi, da se jih udeležujemo. Pri tem smo poklicani k umnemu in razsodnemu ravnanju. Ne pustimo, da o nas in naši usodi odločajo drugi. Odločimo se po lastni presoji glede na naše vrednote in dosedanje izkušnje. Predstavnikov ljudstva ne moremo presojati zgolj po všečnih besedah in gestah, ampak je treba gledati predvsem na njihova dejanja. V svojem delovanju ne smejo spregledati temeljnih vrednot, ki so skupne človeški skupnosti. Demokracija se uresničuje v soočenju in sobivanju različnih pogledov, ki mora temeljiti na strpnosti in spoštovanju drugih in drugače mislečih. Ne predajmo se apatični miselnosti, da se ne da ničesar spremeniti. Spremembe so možne samo, če bo vsakdo k njim prispeval svoj najboljši del. Kristjani smo povabljeni, da prevzamemo odgovornost za prihodnost naše domovine in gremo na volitve.

(po zapisu novomeškega škofa in predsednika SŠK dr. Andreja Sajeta)

Vsi poznamo stari rek, ki je od nekdaj veljal med menihi: moli in delaj! Vsak veren človek se zaveda, da je poleg vsega človeškega prizadevanja potrebno izprositi še božji blagoslov. Potrebno je torej oboje; koliko enega ali drugega je odvisno od vsakega človeka posebej. Velja pa spet starodavna modrost, da je nekje na sredi ravnotežje. – Papež in verni te dni molimo za mir v Ukrajini: za zdravo pamet odgovornih, za vojake na obeh straneh, za pregnane in begunce, za otroke in druge nemočne, za umrle. V tej zadevi je hitro konec našemu umovanju, samo Bog je vsemogočen. – Danes je po naših cerkvah dan molitve za žrtve spolnih zlorab v Cerkvi in tudi drugod. Skupaj bomo danes pri maši zmolili v ta namen. – Blizu so volitve v državni zbor in tudi v ta namen molimo za zdravo pamet volivcev in voljenih ter izvoljenih, za novo vlado in vse druge odgovorne za našo domovino in za ves svet. – Tudi kovidna zgodba se še ni izpela in še je potrebna naša molitev za bolne, za medicinsko osebje in za umrle zaradi kovida. – Vsak ima še kakšne druge potrebe za izmolit in namenov molitve nikoli ne zmanjka. Vabim k molitvi rožnega venca zmeraj pred mašo, k lepemu sodelovanju pri maši,  pa tudi osebno radi molite, ker je Bog dober, če ga prosimo. Lahko takole:  Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal. S tem zaupanjem navdan hitim k tebi, o devic Devica in Mati,  k tebi prihajam in pred teboj zdihujoč grešnik stojim. Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, mojih besed, temveč milostno me poslušaj in usliši. Amen.

Vse novice se te dni vrtijo okoli vojne v Ukrajini in ljudje smo solidarni z bolečino vseh, ki jih je vojna kakorkoli prizadela, posebej z ljudmi sredi vojne vihre. Evropa se je hitro povezala za obrambo lastnih državljanov in za obrambo svojih interesov. Posebej gre za vprašanje energentov in s tem povezanih denarnih tokov. Marsikaj je skritega v ozadju dogajanja, o čemer ni novic in o čemer se ne govori. O tem že dolgo  govori papež Frančišek: on si upa govoriti o proizvodnji in trgovini z orožjem, kar  je med glavnimi dejavniki vojskovanja. Njegovi pozivi za mir so bili, od kar je papež, tudi pozivi k zmanjševanju vlaganja denarja za oboroževanje in da bi več denarja namenili za odpravljanje lakote po svetu in za razvoj najbolj revnih dežel. Nihče od »velikih« na mednarodnem odru o tem ne spregovori, niti papeža ne komentira. Poslušamo le novice o poskusih raket  z velikimi dometi in z grožnjami, da te rakete ponesejo s seboj nuklearne konice. Ob ukrajinski tragični zgodbi je kazalec uprt v ruskega predsednika Putina, vsi ostali prsti pa kažejo nazaj na druge »oligarhe« in nosilce odgovornosti po svetu. Kako živahno se pred očmi vsega sveta prevaža orožje, in ob tem govori, da gre za pomoč ubogi Ukrajini. Vsi obnavljajo svoje  zaloge, Ukrajina bo odpad za staro železo. – Naši očetje so že pred 70 leti molili: Rešenik sveta, reši Rusijo! – Lahko dodamo:  Tudi vse druge in nas. (župnik)

V zimskih počitnicah si boste starši, otroci, učiteljice in učitelji malo odpočili od običajnega šolskega urnika. Tudi v naši veroučni učilnici bo nekaj dni tiho. Bežen pogled na pretekle dni potrjuje naslednje:  Klasični verouk se že dlje časa kaže kot preživel, kar potrjuje  velik osip  mladih po birmi. Znanja ostane malo, za celovito versko izkušnjo ali razvoj občutka pripadnosti župniji pa je eno srečanje na teden premalo. Starši so otrokovi prvi kateheti, zato v vse več župnijah organizirajo družinsko katehezo – verouk za vso družino. To je dobra oblika kateheze za tiste otroke, ki imajo privilegij, da so starši pripravljeni sodelovati pri takem programu. Ta oblika kateheze je nova in malo kje prisotna, zato gre res za privilegij.  Ko za kakšnega otroka slišimo, da je privilegiran, običajno pomislimo, da tak otrok  živi v materialnem izobilju, ima najnovejše igrače in hodi na drage počitnice.  Ampak res  privilegij je to, da ima otrok starše, ki si vzamejo čas za katehezo in molitev, svoj dom pa popestrijo z verskimi revijami in knjigami.  A  Duh veje, kjer hoče, zato ne zapiramo vrat otrokom, ki prihajajo k običajni katehezi ali verouku iz lastne želje in ne na spodbudo staršev. Nekateri pridejo tudi  zaradi pripadnosti skupini vrstnikov in sošolcev. Kakor koli, apostol Pavel pravi, samo da se oznanja evangelij.  Morda pa bo prav vaš zgled k dejavnemu sodelovanju v župniji pritegnil še koga.

Dva tedna bomo lahko sledili 24. zimskim olimpijskim igram na Kitajskem. Že pred dobrimi tremi leti je bil v Vatikanu  objavljen dokument,  z zgornjim naslovom, o krščanskem pogledu na šport in človeško osebo.  V športu se križajo poti nešteto ljudi, ki si prizadevajo doseči skupen cilj. Šport je priviligirano področje sredi današnjega individualizma in razkoraka med mlajšimi in starejšimi in med različnimi kulturami, rasami in spoli. V ekipi, ki ima skupen cilj in kjer skupaj zmagujejo in so skupaj poraženi, presegajo posamezniki sami sebe in tudi miselnost, po kateri se posameznik danes pretirano ukvarja s samim seboj.  Šport je tako pobudnik izkušnje občestva,  izkušnje človeške družine. Šport je tudi sredstvo za formacijo, oblikovanje človeka. Ta se danes že od zgodnje mladosti lahko navdihuje ob zgledih vrlin, kot so darežljivost, ponižnost, žrtvovanje, doslednost in vedrost, pa tudi skupinski duh, medsebojno spoštovanje, zdrava tekmovalnost in solidarnost z drugimi ljudmi. Pomembna je tudi vloga športa kot sredstva za poslanstvo in posvečenje. Vsaka priložnost, tudi športno dogajanje, je priložnost za oznanilo o Jezusu Kristusu. Pomembno je vnašati in posredovati radost, ki jo prinaša šport. Saj gre pri tem za odkrivanje lepote  stvarjenja in človeka, ki je ustvarjen po božji podobi.  Tako šport vodi h Kristusu tudi tam, kjer ga zaradi različnih razlogov ni mogoče oznanjati neposredno; ljudje, ki pričujejo radosti, se ukvarjajo s športom kot občestvo, so lahko znanilci Dobre novice, tudi na Kitajskem.

in … od bralca do pričevalca, je geslo letošnje nedelje Božje besede, ki se že tretje leto navdihuje ob  sporočilu Vstalega učencema na poti v Emavs, naj od poslušanja (ali branja) stopita na pot oznanjevanja. Danes je praznik  hvaležnosti za neizmerni dar Besede, po kateri želi Bog vstopiti v odnos z vsakim človekom, je zapisano na spletni strani Bibličnega gibanja. Ta dan nas povezuje vse v hvaležnosti Bogu za njegove besede, ki so nam izročene v Svetem pismu. Ta dan nam daje priložnost za razmislek, kako bolje ravnati z Božjo besedo na vseh ravneh. Prva raven je osebno branje in premišljevanje Svetega pisma. Vzemi knjigo v roke in beri; začni z evangeliji in potem naprej in še v staro zavezo. Če vsak dan preberemo nekaj strani, rabimo nekako dve leti za vse Sveto pismo. Spoznali bomo zgodovino razodetja in pot izvoljenega ljudstva in Cerkve. V tem zremo svoje življenje in ga premišljujemo, se Bogu tožimo, zahvaljujemo in ga prosimo: učimo se moliti. A to ni vse in ni dovolj. Današnja nedelja nas spodbuja in vabi, da spoznano in izmoljeno spravimo v življenje, v odnose, kjer se stalno brusimo in kjer smo poklicani, da oznanimo drugim: Bog je! Kristus živi! To nisem le prebral ali slišal. To sem jaz izkusil in to vem! – Hvala vsem, ki berete Božjo besedo v cerkvi in po njej živite.