Da, res je, škandali Cerkve so in ostajajo sramota ter resnična spotika. Kljub temu pa to niso nikakršne naključno pojavljajoče se napakice, ki bi jih lahko z nekaj dobre volje spravili s sveta. Že Jezus se je z normalnimi, pa tudi nevarnimi ljudmi spuščal v odnose, na isto valovno dolžino – s posvetno Marijo Magdaleno, s cestninarjem Zahejem, z zasačeno prešuštnico, s slabimi ljudmi, kot je bil Juda, njegov kasnejši izdajalec, s Petrom, ki ga je zatajil, preden je petelin trikrat zapel. Če bi Cerkev dovolila pripadnost le čistim ženam in možem, bi bila najverjetneje prazna. Vsaj jaz ne bi imel nobene možnosti, da bi kdaj koli našel kakšen prostorček v njej: poznam se, vsega sem zmožen. Konkretna Cerkev … ni nikakršen klub za dobrodošle, ampak je po Jezusovi volji kraj za počasno spreminjanje povsem običajnih ljudi. Ljudi, ki včasih tudi pobegnejo, imajo marsikaj na vesti, ki nujno potrebujejo obkladek in ozdravitev. Razveseljivo je, da nam je Jezus zagotovil: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17) … Saj smo vendar vsi nekoliko hendikepirani: nekdo ima težave z denarjem, drugi z resnico, tretji s spolnostjo, četrti je nezanesljiv družabnik, peti trmoglavec in šesti sem jaz. Ne stopamo v zmago-slavnem maršu. Šepamo, se spotikamo in se plazimo naprej. Toda hodimo. In to skupaj. To je Cerkev, v kateri mi je všeč.

Bernhard Meuser, Biti kristjan za začetnike

Marija je pomemben krščanski lik in najbolj priljubljena svetnica. Sveto pismo Marije ne omenja prav pogosto. Prvo poimensko omembo Marije najdemo v Matejevem evangeliju (1,18). Marija je kot Jezusova mati postala mati vsega človeštva, vzor matere in Božje služabnice, ki je na Božje naročilo odgovorila: »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Katoliški cerkveni koledar se Marijinega življenja in dogodkov spominja več kot tridesetkrat, poleg tega pa je mesec maj »Marijin mesec«. Marija je v krščanskem oznanilu  pogosto prisotna, mnogi verniki se k njej obračajo s svojo priprošnjo. Nauk o Devici je povzet v spravni molitvi, kjer jo častimo z besedami hvale, ker je vzvišena Mati Božja, ker je brezmadežna spočeta  in slavno vnebovzeta. Mariji na čast se v majskih dneh zbiramo pri šmarnicah. Pri nas jih začel duhovnik Jernej Lenček leta 1851 in sicer kot bogoslovec v ljubljanskem semenišču. Pobožnost se je hitro razširila v vse slovenske kraje. Ime je dobila po knjigi Šmarnice (1855) Janeza Volčiča, ki je svoje delo poimenoval po znani majski cvetlici. Ljudje so to pobožnost vzeli za svojo in so jo obhajali pri številnih Marijinih kapelicah, kjer so brali šmarnično branje, molili litanije in peli Marijine pesmi. Še danes je ta navada marsikje ohranjena, čeprav imajo danes šmarnice večinoma po cerkvah, največkrat med mašo ali kot kateheza za otroke. Po: U. Flisar

Zelo pomenljivo je to, kar navaja evangelij, da je Jezus med svojimi prikazovanji apostolom, zbranim v dvorani zadnje večerje, večkrat ponovil pozdrav ‘Mir vam bodi!’ (Jn 20,19.21.26). Tradicionalni pozdrav, s katerim se zaželi mir ‘shalom’, postane tukaj nekaj novega. Postane dar tistega miru, ki ga lahko samo Jezus da, saj je sad njegove korenite zmage nad zlom. ‘Mir’, ki ga Jezus ponuja svojim prijateljem, je sad Božje ljubezni, ki ga je pripeljala do smrti na križu, do prelitja svoje krvi, kot ponižnega in krotkega Jagnjeta, ‘polnega milosti in resnice’ (Jn 1,14). Sedaj je jasno, zakaj je sveti Janez Pavel II. hotel imenovati to prvo nedeljo po veliki noči nedeljo Božjega usmiljenja, in to s točno določeno podobo Kristusove prebodene strani, iz katere prihajata kri in voda, kakor to pričuje apostol Janez, ki je to videl (prim Jn 19,34–37). Jezus je vstal in od Njega živega izvirata velikonočna zakramenta krst in evharistija. Kdor k njima pristopi z vero, prejme dar večnega življenja. Dragi bratje in sestre, sprejmimo dar miru, ki nam ga ponuja vstali Jezus, ter pustimo, da nam napolni srce s svojim usmiljenjem! Na ta način, torej z močjo Svetega Duha, Duha, ki je Kristusa obudil od mrtvih, bomo lahko tudi mi prinašali drugim te velikonočne darove. Sveta Marija, Mati usmiljenja, naj jih izprosi za nas. Benedikt XVI

Molim te  ponižno, skriti Bog nebes, se glasi  starodavna molitev čaščenja Svete evharistije pri sveti maši in v tabernaklju,  pred malo hišico s pozlačenimi vratci in vedno prižgano lučko. Tam so shranjene, pri maši posvečene hostije, za obhajilo bolnih in za popotnico umirajočim, pa tudi za čaščenje. Verujemo, da je v posvečenem kruhu, v sveti hostiji, navzoč od mrtvih vstali, to je poveličani Kristus. Posvečenim hostijam pravimo  tudi »Najsvetejše« ali »Sveti zakrament«. Pred njim v počastitev pokleknemo in ga molimo. Verniki so od nekdaj radi stopili v cerkev, da so »obiskali Jezusa« in pred Najsvetejšim pokleknili in molili. V znak čaščenja so se ljudje, ko so šli mimo cerkve (pa tudi mimo križa in kapelice), pokrižali, možje so se odkrili. – Te svete dneve pred veliko nočjo in še potem bo v župnijski cerkvi poleg svete EVHARISTIJE, to je posvečenih hostij (na veliki četrtek jih slovesno prenesemo v »ječo« – v tabernakelj pri sv. Emi, na veliki petek pa v »božji grob« pri sv. Trojici, kjer bojo vse do konca velikonočnega bdenja v nedeljo zjutraj; Jezusa torej počastimo s poklekom v smeri, kjer je shranjena evharistija, tam se tudi ustavimo pri osebni molitvi) – izpostavljen za počastitev  vernikov KRIŽ, »na katerem je Zveličanje sveta viselo« (slovesno na veliki petek), in pa »BOŽJI GROB« (od velikega petka zvečer in ves velikonočni teden), iz katerega je Kristus vstal »z lastno močjo«. Kip vstalega Kristusa ali ALELUJA, ki bo šel pred vsemi nami v slovesnem sprevodu (procesiji) na veliko noč zjutraj, bo na mašnem oltarju do vnebohoda.  – Vabim vas, da pridete počastit »svete skrivnosti« naše vere: EVHARISTIJO, KRIŽ, GOSPODA V GROBU IN VSTALEGA ZVELIČARJA. Ko boste prišli po velikonočni ogenj in ko boste prinesli k blagoslovu velikonočna jedila, se ustavite v cerkvi v tihi molitvi. Storite to skupaj z vašimi otroki. Storite tako ne le stare, ampak tudi čisto »taprave« mame in očetje! Otrokom povejte, kako in zakaj to počnete. Bodite jim priče vaše vere. In Bog, ki je Jezusa obudil od mrtvih, bo tudi vas in vaše otroke blagoslavljal in pripeljal v nebesa.

Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike vam voščim, vaš župnik.

Ko je Bog ustvarjal očete, je najprej naredil visok okvir. Angel, ki je stal poleg njega, je rekel: »Kakšen oče bo to? Otroke si ustvaril tako nizko pri zemlji, zakaj želiš ustvariti očeta tako visokega? Ne bo se mogel igrati s frnikolami, ne da bi pokleknil. Ne bo mogel položiti deteta v posteljico, ne da bi se moral močno skloniti, da ga bo lahko poljubil.« Bog se je nasmehnil in dejal: »Da, toda če bi ga ustvaril tako velikega kot otroka, proti komu bi otrok dvignil svoj pogled?« Ko je Bog ustvarjal očetove roke, je naredil te ogromne. Angel zmaje z glavo in pripomni: »Velike roke ne bodo mogle pripenjati priponk pri plenicah, zapenjati gumbkov pri bundi in zapeti trakov za spenjanje las. Niti ne bodo mogle izpuliti trna iz otroške roke.« Spet se je Bog nasmehnil: »Vem pa, da bodo dovolj velike, da bo šlo vanje vse, kar deček izvleče iz svojih žepov, in obenem dovolj nežne, da objamejo otroški obraz.« Potem Bog na okvir postavi dolge noge in širok hrbet. Angel se zasmeje: »Ali se zavedaš, kaj si pravkar naredil? Očeta brez prsi!« Bog je dejal: »Prsi ima mama, oče mora imeti močan hrbet, da bo vlekel sani, da bo držal v ravnotežju otroka na kolesu in da bo otrok nanj naslonjen zaspal, ko se bosta vračala z izleta.«

Ko je Bog ustvaril velikanski stopali, se angel ni mogel več zadržati: »To pa je že preveč! Mar res misliš, da bo s temi ogromnimi stopali lahko stopal do posteljice in iz nje tiho vzel otroka, ko bo ta zajokal?« Spet se Bog nasmehne. »Vse bo dobro, boš videl. Prav ta stopala bodo pomagala otroku, ko bo želel jahati konja ali odpoditi miši iz hišice na drevesu,« odgovori Bog in se spet posveti svojemu delu. Tako je Bog delal vso noč. Očetu je položil v usta malo besed, a odločen glas; oči, ki vse vidijo, a ostanejo mirne in pozorne. Ko je malo pomislil, je nazadnje dal očetu tudi solze. Takrat se je obrnil k angelu: »Si sedaj zadovoljen, ker more biti od ljubezni prav tako ganjen kakor mati?«

Po: B. Rustja, Zgodbe za skladen zakon in srečo v družini

Človek ima prirojeno željo, da bi prišel v stik z »onim svetom«. Išče načine, kako bi stopil vanj, ali pa bi ga kako pritegnil k sebi.

Današnji evangeljski odlomek nam pripoveduje o Jezusovem doživetju nadnaravnega sveta. Povzpel se je na visoko goro, obraz mu je zablestel, obleka se mu je zasvetila, vsa zunanjost se mu je spremenila, pogovarjal se je skrivnostnimi osebami, iz oblaka se je slišal nenavaden glas. Za apostole je bilo vse to očiten znak, da jim je Bog na poseben način blizu. Petru je bilo vse skupaj všeč in izrazil je željo, da bi kar ostali tam. A so morali kaj kmalu sestopiti z gore in nadaljevati vsakdanjost. Naročeno jim je bilo, naj o dogajanju ne govore. Kaj nam vse to pove? Da je nadnaravni svet resničen. Kar so Peter, Jakob in Janez na gori videli in slišali, ni bila utvara, temveč je bilo prav tako res, kakor vse drugo, kar so ob Jezusu doživljali.

Da je nadnaravni svet zares nadnaraven, drugačen od naravnega. Kdor stopi vanj, se spremeni, se pogovarja s skrivnostnimi osebami in o skrivnostnih rečeh, ki vsakomur niso dostopne. Da je – dokler smo na zemlji – vpogled v nadnaravni svet darovan le redkim in tudi tem le za kratke trenutke. Potrebno se je vrniti k dolžnostim vsakdanjega življenja. Da je v resničnost takih pojavov toliko verjeti, kolikor navajajo k poslušanju ljubljenega Sina. Da je vse, kar človek v trenutkih skrivnostnega nadnaravnega srečanja doživi, najbolje zadržati zase. Kako najti primeren izraz za nekaj, kar je neizrazljivo? Kako nekomu z besedami dopovedati, kar je nedopovedljivo?

Da se nam bo pogled v onstranstvo v vsej polnosti odprl šele takrat, »ko bomo s Sinom človekovim od mrtvih vstali«.

Po: Beseda da besedo

Na   pepelnično sredo, 22. februarja, bomo v katoliški Cerkvi začeli postni čas, ki bo trajal štirideset dni (iz štetja so izvzete nedelje v postnem času, saj za kristjane vsaka nedelja pomeni »malo veliko noč«). Postni čas se bo zaključil s praznovanjem velikonočnega tridnevja. Na pepelnično sredo se po cerkvah opravlja obred pepeljenja. Duhovnik verniku na glavo posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja razpoložljivost človeka za spreobrnjenje oziroma poboljšanje življenja. Postni čas je torej priložnost, ko lahko več pozornosti posvetimo odpovedi, žrtvi, poglobljeni molitvi, sveti spovedi, odpuščanju, spravi in spreobrnjenju. Poglavitna spodbuda k vsemu temu nam bo premišljevanje Jezusovega trpljenja in smrti, zato bomo v postnem času ob petkih in nedeljah pol ure pred svetimi mašami molili križev pot. Za prvo obhajance, birmance in njihove družine bo križev pot tretjo postno nedeljo, 12. marca, ob 14.00 k sv. Katarini s ceste iz Jelšan proti Kuteževemu. – Duhovnik in strežniki nosijo v postnem času bogoslužna oblačila  vijolične barve, kar je znamenje spokornosti, razen na 4. postno, ki se imenuje pa latinsko »laetare«, kar pomeni veselite se (ker je blizu odrešenje); in pa 5.  postna nedelja ali tiha, ko postane glavna misel bogoslužja trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zato ponekod to nedeljo ni petja in v znak žalosti zakrijejo križe na oltarju in svete podobe z vijoličnimi zagrinjali, izgine cvetje.

… in ste me obiskali, je rekel Jezus. Na god Lurške Matere božje, 11. februarja, je tudi svetovni dan bolnikov. Za to priložnost želim z gornjimi Jezusovimi besedami opozoriti na pomen, ki ga ima obisk za bolnika in za obiskovalca. Jezus se je v  opisu poslednje sodbe izenačil z revnimi, lačnimi, žejnimi, bolnimi, jetniki in tujci: Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. Ko obiščemo bolnega človeka, obiščemo Jezusa samega in to križanega in priklenjenega v bolniško posteljo, na voziček, hojco in na aparature. Zato je v neki naši bolnišnici v tamkajšnji kapeli gol križ brez Kristusa, ker Jezus leži živ v bolniških sobah in bolniških posteljah. Včasih slišimo, ali si ob bolezni sami postavljamo vprašanje: S čim sem si to zaslužil? Težko je odgovoriti na tako vprašanje. Verjetno nam Bog ne pošilja bolezni, jo samo dopušča, da nas zadene in melje. Apostol Pavel pravi: Tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu. Kadar srečamo bolnika, ki je predan Božji volji, in pravi, da Bog že ve, kaj dela, nas to potrdi v veri. Je pa veliko lažje modrovati, ko je človek zdrav, kot pa, ko je bolan. Hvala vsem, ki k svojim bolnim doma ali v bolnišnicah pokličete duhovnika za obisk in zakramente. Marsikdo bi si želel duhovnika, pa nihče ne poskrbi za to. Nekateri odlašajo z obiskom duhovnika, vendar se ta »računica« vedno ne izide. Zakrament bolniškega maziljenja je namenjen telesnemu in dušnemu zdravju. Bog deluje po zakramentu in molitvi Cerkve, daje zdravje in človeka pripravi za miren odhod v večnost. To pa je neizmerno več, kot razkazovanje sveč, vencev, cvetja in trobente ob pogrebu. (prim. Pismo bolnikom, p. Ivan Hočevar)

Današnja nedelja je posvečena Božji besedi v Svetem pismu. Papež Frančišek je leta 2019 postavil 3. nedeljo med letom za »nedeljo Svetega pisma«.  Božja beseda, ki se v njej Bog razodeva, je zapisana v »knjigi vseh knjig«, v Svetem pismu. Sveto pismo smo v slovenščini dobili že zelo zgodaj, kmalu po Guttenbergovi nemški izdaji (1534). Iz nemške predloge ga  je prevedel Jurij Dalmatin. Knjiga nosi letnico 1584. V Svetem pismu je zapisana vesela vest odrešenja:  Bog nas neskončno ljubi. Po padcu prvega človeka Bog ni spremenil svojega načrta z nami, pač pa je že v raju obljubil, da bo poslal »ženo, ki bo kači strla glavo«. Vse dogodke in osebe,  vse, kar se je v zgodovini izvoljenega ljudstva Izraela dogajalo v stari zavezi,  je Bog uporabil ali dopustil, da je prišlo do »polnosti časov«, ko je »Devica rodila Sina in ga položila v jasli«. In ta Sin, Jezus Kristus, je postal obljubljeni Odrešenik za vse ljudi vseh časov, do konca sveta. V Njem vsakdo, ki vanj veruje,  najde Pot, Resnico in Življenje. In bolj ko v tej veri človek napreduje, bolj razumeva področje duhovnega, svetega in nadnaravnega, vse, kar je kot razodetje Boga ohranjeno in zapisano v Svetem pismu. »Nebo in zemlje bosta prešla, moje besede nikdar ne bodo prešle«. Pri vsaki maši beremo iz Svetega pisma. Hvala vsem bralkam in bralcem in vabim še nove k temu svetemu delu: vsak bere najprej zase in potem za druge, ki so pri bogoslužju. Da bi nas vse Božja beseda krepila, tolažila, vzgajala in vodila skozi življenje!

Ob smrti Benedikta XVI. je bilo o pokojnem zaslužnem papežu podanih veliko izjav in sodb. Neki francoski publicist je zapisal: Nisem se rodil kot katoličan, pač pa sem se oblikoval ob švicarskem duhovniku, ki je bil blizu Josephu Ratzingerju. Tako sem, ne da bi se kadar koli srečal z njim, rasel v njegovi navzočnosti. Vezi so se še poglobile, ko nam je dovolil, da smo v naši založbi objavili njegovo delo Duh liturgije. Zaznamovala me je predvsem njegova liturgična misel: Bog v središču vsega, Bog prvi v vsaki stvari, človek pa mu odgovarja najprej s slavljenjem in češčenjem, ponižnostjo uma. V tem smislu je liturgija šola življenja pred Bogom. O tem morda danes manj govorimo, a ta dediščina ostaja globoko vpisana v mlade rodove. Prihod papeža Frančiška je prinesel konec ozkemu konservativnemu branju, v katerem so nekateri izgubili izpred oči neprimerno širše obzorje Benedikta XVI. Zaslužni papež ni želel vrnitve nazaj in tudi ne dialektike, ki bi ustvarjala nasprotje med redno in izredno obliko bogoslužja. Pri njem ima prednost logika ljubezni do bližnjega, ki preprečuje, da bi se vkopali v preteklost. Zaznamuje tudi najglobljo točko, ki se je je treba oprijeti, da gremo naprej in se prilagodimo sedanjosti.   (Družina 2023, št 1, str. 22)