Avtor: Administrator

Naklade časopisov in knjig upadajo in za hitro in kratko obveščanje so elektronski mediji današnjemu, zlasti mlademu človeku, vedno pri roki. Za poglobljen razmislek in osebno kritično branje pa je tiskana beseda še vedno temeljna izbira, ki človeku pomaga do modrih, premišljenih in osebno izbranih odločitev, da ne nasede plehki reklami in rumenim vsebinam. To velja za običajno življenje, še bolj za osebno vernost. Čim več bomo brali, globlje premišljevali, tem laže bodo prišle vsebine evangelija v srce in tam tudi ostale, da bomo tudi živeli in ravnali kot kristjani. Svet tako ne bo šel mimo nas, ampak ga bomo razumeli in sprejemali, spodbujali zares pomembne vrednote, ki spreminjajo svet in bodo ostale zapisane v srcu vsakega izmed nas in vseh, ki prihajajo za nami. – 3. februarja bo izšla prenovljena številka Družine, ki bo obogatena z novimi vsebinami in sodobnejšo podobo. Izkoristite priložnost, saj bodo to nedeljo na voljo posebne naročilnice, ki vam bodo omogočile prejemanje treh zaporednih številk tednika brezplačno, ob tem vam bomo poklonili priložnostno darilo (prejmejo ga tudi vsi naročniki skupaj z Družino): kuharsko knjižico Praznične dobrote. Berite dobre zgodbe, resnične novice. Družina v vsak slovenski dom. – Kristjan kupuje in bere dobre časopise in dobre knjige.   

Cerkev je ena, ker ima svoj izvor in vzor v edinosti enega samega Boga v Trojici oseb; za ustanovitelja in vladarja ima Jezusa Kristusa, ki vse zedinja v eno ljudstvo in eno telo; za dušo ima Svetega Duha, ki zedinja vse vernike v občestvo v Kristusu. Cerkev ima eno samo vero, eno samo zakramentalno življenje, eno samo apostolsko nasledstvo, eno samo upanje in isto ljubezen.  – Do razkola v krščanski Cerkvi je prišlo v 11. stoletju, ko se je zaradi prevelikih kulturnih in teoloških razlik razdelila na zahodno – katoliško in vzhodno – pravoslavno Cerkev. Nov večji razkol je nastal v 16. stoletju, ko so protestantje zahtevali reformo Katoliške cerkve in so nastale evangeličansko-luteranske Cerkve. – Pobuda za obhajanje Tedna molitve za edinost kristjanov je pred 110 leti prišla iz ZDA in se širila najprej v protestantskih Cerkvah, potem tudi v katoliški; od II. vatikanskega koncila si v omenjenih Cerkvah prizadevajo za boljše sodelovanje, čemur pravimo tudi »ekumenizem«. – Božja previdnost je hotela, da ima na poti k edinosti osrednje mesto molitev. To pomeni, da edinost ne more biti preprosto sad človeškega delovanja. Ni uresničljiva prek naših prizadevanj, ne moremo je »izdelati«, niti ne moremo odločati o njeni obliki in času, ko bo uresničena, ampak si jo moramo pustiti podariti. Predvsem moramo pri edinosti dati prostor delovanju Svetega Duha in mu zaupati. Edinost je predvsem Božji dar. Ni ekumenizma, ki ne bi imel korenin v molitvi. Molitev je srce celotne ekumenske poti in mora ostati v središču

Na današnjo nedeljo, ki sledi prazniku Jezusovega rojstva, z veseljem obhajamo praznik nazareške svete družine. Božični čas je primerno okolje za praznovanje v naših družinah, ko radi pridemo skupaj, si voščimo in celo obdarujemo. Ob tem pa toliko bolj zabolijo stiske in bolečine, ki jih morda živi kaka družina. Božji Sin Jezus Kristus se je rodil in odraščal v človeški družini. Devica Marija je bila njegova mati in Jožef njegov rednik. Oba sta ga imela neizmerno rada in sta ga z ljubeznijo vzgajala. Jezusova  družina zares zasluži ime »sveta«, saj so se v njej vsi prizadevali izpolnjevati božjo voljo. Po eni strani je bila to družina kot vse druge in je zato zgled zakonske ljubezni, sodelovanja, žrtvovanja, zaupanja v Božjo previdnost, zgled delavnosti in solidarnosti, skratka vseh tistih vrednost, ki je družina ohranja in razširja in tako na bistven način oblikuje tkivo družbe. Istočasno pa je Družina iz Nazareta edinstvena in drugačna od vseh drugih družin zaradi svoje edinstvene poklicanosti, ki je povezana s poslanstvom Božjega Sina. Ravno zaradi te edinstvenosti pa kaže vsaki družini, še posebej krščanski, na obzorje Boga, na blago in  hkrati zahtevno prvenstvo njegove volje, ki usmerja pogled proti Nebesom, kamor smo namenjeni. Za vse to se zahvalimo Bogu, pa tudi Devici Mariji in svetemu Jožefu, ki sta z veliko vero in razpoložljivostjo sodelovala v Gospodovem zveličavnem načrtu.                        Papež Frančišek, 2008

Božič, praznik Jezusovega rojstva, ki se nanj v svetem adventnem času pripravljamo, je ob veliki noči, – osrednjem krščanskem dogodku, po pomembnosti na drugem mestu. Od nekdaj so se verniki s poglobljenim bogoslužjem in ljudskimi pobožnostmi zavzeto pripravljali v pobožnem in veselem pričakovanju. Bogoslužne  večernice je v samostanih spremljalo bogato enoglasno »koralno« petje. Posebno imenitni so »o« spevi ali antifone za zadnjih osem dni, v ljudski pobožnosti pa za devet. Devetdnevnica nas potegne iz zazrtosti vase,  ker nas pridruži bogolužju vse Cerkve in nas rešuje “posamičnosti”. Daje nam drugačen čas  (ki nam ga itak vedno manjka) – božji čas umiritve in duhovne poglobitve. Kar postane prostor, ki naredi vse naše beganje in hlastanje za izgubljenimi priložnostmi manj pomembne in manj obremenjujoče. Bog je postal človek in ne obratno. Kljub dobri volji nam pred božičem zmanjkuje časa in zmožnosti, da bi tudi v duhovni pripravi naredili vse, kar smo želeli. To je tudi dobro, saj nas lahko obvaruje pred skušnjavo, da bi mi prišli do Boga. – Utrujen od vsega se prepustim molitvi, petju, starodavnemu bogoslužju, dovolim, da se Bog spusti vame, še posebej v mojo nemoč. V meni Bog postaja človeški, da bi me pobožanstvil.

Z adventnim časom se v Katoliški Cerkvi začenja novo cerkveno leto. Advent pomeni prihod. Štirje tedni pred božičem spominjajo na dolgo pričakovanje Kristusovega rojstva, na prihod pričakovanega Mesija, na prvi advent. Toda beseda advent razpenja tudi most od sedanjosti do daljne prihodnosti, do konca časa … Dokler je Cerkev še na poti, je vedno advent. V zadnjih tednih cerkvenega leta in ob začetku novega so ‘poslednje reči’ večkrat kakor sicer tema cerkvenih molitev in slavij. Adventni čas ima torej dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, 25. decembra, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov. V adventnem času praznujemo praznik Marijinega brezmadežnega spočetja (8. december). Na ta dan se spominjamo posebne milosti, ki je je bila deležna Devica Marija, Jezusova Mati – zaradi posebne milosti Božjega materinstva je bila obvarovana madeža izvirnega greha. Z njim smo zaradi greha Adama in Eve zaznamovani vsi ljudje in se nam izbriše pri zakramentu sv. krsta, s katerim se včlenimo v občestvo/skupnost Cerkve. Krščanstvo govori o novem človeku, ki izhaja iz Božje milosti. Marija je za Cerkev ta novi človek v najčistejši obliki. (Nadškofija Ljubljana, Adventni čas)

November je zadnji mesec bogoslužnega  leta in stoji kakor na prelazu in kakor na obzorju, od koder je mogoče pogledati v preteklost in prihodnost, nazaj na prehojeno pot in naprej na nadaljnjo pot z vprašanjem:  Ali se izplača? Vprašanje si je z vso resnostjo zastavil tudi kralj Salomon: »Kakšen dobiček ima človek od vsega svojega truda, s katerim se muči pod soncem!« Vsak čas, vsak stan in vsak poklic, vsaka pridobitev in vsak uspeh, vsaka reč ima, če jo človek gleda z očmi tega sveta, svoje prednosti in svoje pomanjkljivosti. Končni seštevek je za slehernega človeka enak: nič! »Kakor je prišel iz materinega telesa, tako bo nag spet odšel, kakor je prišel«.  Samo v luči prihodnjega sveta se vse izplača, ker smo v Božjih rokah in ker On iz blagohotnosti v nas dela, da hočemo in delamo. Zato torej z vso močjo naprej! Vsak prehod iz enega obdobja v drugo nas navdihuje kakor pavza v glasbi, da ugotovimo izkupiček in ga shranimo v zakladnico večnosti.          

škof Jurij

Božja beseda današnje zahvalne nedelje nam daje dobro podlago za zahvalo. Vsi trije odlomki govorijo o prvi in drugi največji zapovedi, o ljubezni do Boga in do bližnjega. Kar se danes zdi samo po sebi umevno, je vendar včasih tako zakrito, da  celo pismouk vpraša, katera je prva in največja zapoved. Zato prerok Amos pravi:  »Samo vas sem izvolil izmed vseh rodov na zemlji, zato bom od vas terjal odgovor za vse vaše krivice!’. Kakor bi hotel reči: Drugim bom kaj odpustil, saj me ne poznajo in ne vedo za mojo postavo, vam pa sem razodel svojo voljo in svojo postavo in se ne boste mogli izgovarjati. – Tehten razlog, da smo hvaležni najprej Gospodu za njegovo razodetje, potem pa tudi vsem tistim, ki so nam Božje razodetje posredovali in nam ga še vedno posredujejo: mislim zlasti na naše družine, na starše in botre, na dušne pastirje in številne druge zveste vernike, ki s svojo besedo in zgledom privlačijo našo pozornost in vsaj posredno prenašajo na nas svojo vero in svojo zvestobo. – Božji hvalospevi naj bodo vedno v naših grlih, pravi psalm, in veselimo se obljube, ki jo apostol Janez daje angelu cerkve v Sardah: ‘Kdor zmaga, bo tako oblečen v bela oblačila in ne bom izbrisal njegovega imena iz knjige življenja in priznal bom njegovo ime pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli. Kdor ima ušesa, naj posluša, kaj govori Duh cerkvam’. Hvala Bogu in vam vsem!                                škof Jurij

Papež Frančišek je vse katoličane pozval, naj v Marijinem mesecu oktobru molijo rožni venec in prosijo Božjo Mater z molitvijo Pod tvoje varstvo, in nadangela Mihaela z molitvijo Sveti nadangel, da varujeta Cerkev pred hudim  duhom, ki nas skuša ločiti od Boga in spreti med seboj.  Molitev je »orožje proti Tožniku, ki ‘hodi okrog in išče, koga bi požrl’. Samo molitev ga more premagati. Veliki svetniki vseh časov so svetovali, da se v trenutkih duhovnega nemira zatečemo pod plašč svete Božje Matere. Cerkev naj se po molitvi zave lastnih napak, prestopkov in zlorab in se odločno bojuje, da bi zlo ne zmagalo v njej in v svetu.

Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica.

Sv. nadangel Mihael, brani nas v boju,
bodi nam pomoč zoper zlobnost
in zalezovanje hudega duha.
Ukroti naj ga vsemogočni Bog, ponižno za to prosimo.

In ti, vodnik nebeške vojske, satana in druge hudobne duhove, ki hodijo po svetu v pogubo duš,
z božjo pomočjo v pekel pahni.

Amen