Kategorija: Uncategorized

Po letu 1091 je Cerkev postavila začetek postnega časa na pepelnično sredo, istočasno se dan prej pojavil pust. Pust je poln norčij in zabave,   pepelnična sreda in z njo postni čas pa sta  zaznamovana z molitvijo, spominjanjem Jezusovega trpljenja in s spokornostjo. Pri obredu pepeljenja duhovnik vernikom na čelo z blagoslovljenim pepelom nariše znamenje križa in zraven izreče besede: “Spreobrni se in veruj evangeliju!” ali tudi “Spominjaj se, da si prah in da v prah se povrneš!”. Pepel pomeni minljivost in smrt, ki vse spremeni v prah in pepel; pa tudi krhkost in nemoč, ki jo kaže neraben in neobstojen pepel. Na pepelnično sredo velja strogi post za vsakega človeka v starosti med 18 in 65 let. To pomeni, da se je dovoljeno enkrat na dan do sitega najesti, prav tako pa se odpovemo mesu. Poleg pepelnične srede velja strogi post še na veliki petek. Samo odpoved mesu pa velja za vse petke v postnem času oz. vse petke v letu. Ne pozabimo, ko smo meso zamenjali z ribami, da je z odpovedjo povezano storiti  dobro delo, morda v obliki daru za ljudi v stiski. Najlažje je podariti denar (kar spada med telesna dela usmiljenja), dosti težje pa se je človeku posvetiti in mu podariti nekaj svoje ljubezni, časa in pozornosti (kar pa spada med duhovna dela usmiljenja). – Že nekaj let je znana pobuda Karitas »40 dni brez alkohola«, ki vabi bolj kot ne piti –  odkrito in odločno reči bobu bob za ozdravitev sebe in bližnjih: vsaka odvisnost je veliko zlo za odvisnika, njegove svojce in vse ljudi.              Vir: skavt.net

Iz lastnih izkušenj vemo, kaj lahko naredi maščevalnost, želja vrniti sovražniku “zob za zob, oko za oko”.  Zgodovina je polna krvavih obračunov s sovražniki. Pa sovražnika ni mogoče pokončati, sovraštva ni mogoče uničiti, je kot sedmeroglavi zmaj; odsekaj mu eno glavo, zrasteta mu dve novi. Kar nas preseneča, pa je to, da se človek kljub tako očitnim naukom zgodovine vedno znova zateka k tej krvavi in na nujen neuspeh obsojeni metodi. Preizkus te zakrknjene miselnosti moremo narediti pri samem sebi. Ali se nam ne vzbudi podzavesten upor, ko slišimo: “Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo.”… “Ljubite svoje sovražnike in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami.” Pa vendar je to “recept”, ki ga je Bog prinesel človeku na zemljo, je božanski način “uničevanja” sovražnikov. Njegovo uspešnost je potrdil osvoboditelj izpod angleškega kolonializma, velika duša Indije, Mahatma Gandhi. Pogan po matičnih dokumentih, kristjan po duši in prepričanju, je izbral prav Kristusov recept, ko so se vsi drugi izjalovili. Angleži sami so občudovali to “sovražnikovo” metodo.  Ko se je namreč princ Filip zaročil s princeso Elizabeto, jima je Gandhi za poročno darilo stkal preprost prt. Grof Mountbatten, zadnji indijski podkralj, je poslal ta prt princesi Elizabeti s tole pripombo: “To moraš zakleniti skupaj z dragulji krone, kajti stkal ga je mož, ki je rekel: Britanci morajo oditi iz Indije kot prijatelji.” Vsak ima svoje sovražnike, resnične ali  umišljene, in vsak jih na svoj način želi uničiti. Ne bi bilo napak, da bi danes vsak zase razmislil, s  katero metodo  “uničuje” svoje sovražnike!               

Vir: VRNET

Jutri, 11. februarja, na god Lurške Matere Božje, obhajamo svetovni dan bolnikov. Po Jezusovem naročilu in ob njegovem zgledu mora biti skrb Cerkve za bolne in trpeče vedno živa in prisotna, saj imamo med nami bolnike prav povsod. Pastorala zdravja je še vedno in bo tudi v prihodnje potrebna kot ena od temeljnih nalog Cerkve. Po zgledu Kristusa, usmiljenega Samarijana, ne obračajmo obraza od bolnih. Prizadevajmo si imeti prijazen pogled, ki sprejema, roko, ki dviga, besedo, ki tolaži, in srce, ki ljubi (papež Frančišek). Bolezen je lahko tudi čas milosti, ko človek gre vase in razmisli o svojem življenju, spozna lastne napake in neuspehe ter zahrepeni po Božji bližini in Očetovem objemu. »Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom s svojo pravično desnico« (Iz 41,10), pravi prerok Izaija. Vse to lahko doživi in občuti veren človek v bolezni, pa tudi Jezusovo sočutje in njegovo poistovetenje z nami: Bolan sem bil in ste me obiskali. Dragi moji, radi podarjajte bolnikom svoj čas, tolažilno besedo, svojo prijaznost in ljubezen. Naj vsak bolnik vidi na našem obrazu Jezusov obraz. Trpeči in bolniki so bogastvo Cerkve. Tisti, ki delamo z njimi, sprejemamo to bogastvo in ga skušamo ovrednotiti za Cerkev in za svojo družbo. Naj Devica Marija, Zdravje bolnikov, pomaga vsem bolnikom, da bi svoje trpljenje živeli v občestvu z Gospodom Jezusom in ohranjali upanje na Božjo in človeško pomoč.      Škof Metod

Naklade časopisov in knjig upadajo in za hitro in kratko obveščanje so elektronski mediji današnjemu, zlasti mlademu človeku, vedno pri roki. Za poglobljen razmislek in osebno kritično branje pa je tiskana beseda še vedno temeljna izbira, ki človeku pomaga do modrih, premišljenih in osebno izbranih odločitev, da ne nasede plehki reklami in rumenim vsebinam. To velja za običajno življenje, še bolj za osebno vernost. Čim več bomo brali, globlje premišljevali, tem laže bodo prišle vsebine evangelija v srce in tam tudi ostale, da bomo tudi živeli in ravnali kot kristjani. Svet tako ne bo šel mimo nas, ampak ga bomo razumeli in sprejemali, spodbujali zares pomembne vrednote, ki spreminjajo svet in bodo ostale zapisane v srcu vsakega izmed nas in vseh, ki prihajajo za nami. – 3. februarja bo izšla prenovljena številka Družine, ki bo obogatena z novimi vsebinami in sodobnejšo podobo. Izkoristite priložnost, saj bodo to nedeljo na voljo posebne naročilnice, ki vam bodo omogočile prejemanje treh zaporednih številk tednika brezplačno, ob tem vam bomo poklonili priložnostno darilo (prejmejo ga tudi vsi naročniki skupaj z Družino): kuharsko knjižico Praznične dobrote. Berite dobre zgodbe, resnične novice. Družina v vsak slovenski dom. – Kristjan kupuje in bere dobre časopise in dobre knjige.   

Cerkev je ena, ker ima svoj izvor in vzor v edinosti enega samega Boga v Trojici oseb; za ustanovitelja in vladarja ima Jezusa Kristusa, ki vse zedinja v eno ljudstvo in eno telo; za dušo ima Svetega Duha, ki zedinja vse vernike v občestvo v Kristusu. Cerkev ima eno samo vero, eno samo zakramentalno življenje, eno samo apostolsko nasledstvo, eno samo upanje in isto ljubezen.  – Do razkola v krščanski Cerkvi je prišlo v 11. stoletju, ko se je zaradi prevelikih kulturnih in teoloških razlik razdelila na zahodno – katoliško in vzhodno – pravoslavno Cerkev. Nov večji razkol je nastal v 16. stoletju, ko so protestantje zahtevali reformo Katoliške cerkve in so nastale evangeličansko-luteranske Cerkve. – Pobuda za obhajanje Tedna molitve za edinost kristjanov je pred 110 leti prišla iz ZDA in se širila najprej v protestantskih Cerkvah, potem tudi v katoliški; od II. vatikanskega koncila si v omenjenih Cerkvah prizadevajo za boljše sodelovanje, čemur pravimo tudi »ekumenizem«. – Božja previdnost je hotela, da ima na poti k edinosti osrednje mesto molitev. To pomeni, da edinost ne more biti preprosto sad človeškega delovanja. Ni uresničljiva prek naših prizadevanj, ne moremo je »izdelati«, niti ne moremo odločati o njeni obliki in času, ko bo uresničena, ampak si jo moramo pustiti podariti. Predvsem moramo pri edinosti dati prostor delovanju Svetega Duha in mu zaupati. Edinost je predvsem Božji dar. Ni ekumenizma, ki ne bi imel korenin v molitvi. Molitev je srce celotne ekumenske poti in mora ostati v središču

Na današnjo nedeljo, ki sledi prazniku Jezusovega rojstva, z veseljem obhajamo praznik nazareške svete družine. Božični čas je primerno okolje za praznovanje v naših družinah, ko radi pridemo skupaj, si voščimo in celo obdarujemo. Ob tem pa toliko bolj zabolijo stiske in bolečine, ki jih morda živi kaka družina. Božji Sin Jezus Kristus se je rodil in odraščal v človeški družini. Devica Marija je bila njegova mati in Jožef njegov rednik. Oba sta ga imela neizmerno rada in sta ga z ljubeznijo vzgajala. Jezusova  družina zares zasluži ime »sveta«, saj so se v njej vsi prizadevali izpolnjevati božjo voljo. Po eni strani je bila to družina kot vse druge in je zato zgled zakonske ljubezni, sodelovanja, žrtvovanja, zaupanja v Božjo previdnost, zgled delavnosti in solidarnosti, skratka vseh tistih vrednost, ki je družina ohranja in razširja in tako na bistven način oblikuje tkivo družbe. Istočasno pa je Družina iz Nazareta edinstvena in drugačna od vseh drugih družin zaradi svoje edinstvene poklicanosti, ki je povezana s poslanstvom Božjega Sina. Ravno zaradi te edinstvenosti pa kaže vsaki družini, še posebej krščanski, na obzorje Boga, na blago in  hkrati zahtevno prvenstvo njegove volje, ki usmerja pogled proti Nebesom, kamor smo namenjeni. Za vse to se zahvalimo Bogu, pa tudi Devici Mariji in svetemu Jožefu, ki sta z veliko vero in razpoložljivostjo sodelovala v Gospodovem zveličavnem načrtu.                        Papež Frančišek, 2008

Božič, praznik Jezusovega rojstva, ki se nanj v svetem adventnem času pripravljamo, je ob veliki noči, – osrednjem krščanskem dogodku, po pomembnosti na drugem mestu. Od nekdaj so se verniki s poglobljenim bogoslužjem in ljudskimi pobožnostmi zavzeto pripravljali v pobožnem in veselem pričakovanju. Bogoslužne  večernice je v samostanih spremljalo bogato enoglasno »koralno« petje. Posebno imenitni so »o« spevi ali antifone za zadnjih osem dni, v ljudski pobožnosti pa za devet. Devetdnevnica nas potegne iz zazrtosti vase,  ker nas pridruži bogolužju vse Cerkve in nas rešuje “posamičnosti”. Daje nam drugačen čas  (ki nam ga itak vedno manjka) – božji čas umiritve in duhovne poglobitve. Kar postane prostor, ki naredi vse naše beganje in hlastanje za izgubljenimi priložnostmi manj pomembne in manj obremenjujoče. Bog je postal človek in ne obratno. Kljub dobri volji nam pred božičem zmanjkuje časa in zmožnosti, da bi tudi v duhovni pripravi naredili vse, kar smo želeli. To je tudi dobro, saj nas lahko obvaruje pred skušnjavo, da bi mi prišli do Boga. – Utrujen od vsega se prepustim molitvi, petju, starodavnemu bogoslužju, dovolim, da se Bog spusti vame, še posebej v mojo nemoč. V meni Bog postaja človeški, da bi me pobožanstvil.

Z adventnim časom se v Katoliški Cerkvi začenja novo cerkveno leto. Advent pomeni prihod. Štirje tedni pred božičem spominjajo na dolgo pričakovanje Kristusovega rojstva, na prihod pričakovanega Mesija, na prvi advent. Toda beseda advent razpenja tudi most od sedanjosti do daljne prihodnosti, do konca časa … Dokler je Cerkev še na poti, je vedno advent. V zadnjih tednih cerkvenega leta in ob začetku novega so ‘poslednje reči’ večkrat kakor sicer tema cerkvenih molitev in slavij. Adventni čas ima torej dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, 25. decembra, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov. V adventnem času praznujemo praznik Marijinega brezmadežnega spočetja (8. december). Na ta dan se spominjamo posebne milosti, ki je je bila deležna Devica Marija, Jezusova Mati – zaradi posebne milosti Božjega materinstva je bila obvarovana madeža izvirnega greha. Z njim smo zaradi greha Adama in Eve zaznamovani vsi ljudje in se nam izbriše pri zakramentu sv. krsta, s katerim se včlenimo v občestvo/skupnost Cerkve. Krščanstvo govori o novem človeku, ki izhaja iz Božje milosti. Marija je za Cerkev ta novi človek v najčistejši obliki. (Nadškofija Ljubljana, Adventni čas)

November je zadnji mesec bogoslužnega  leta in stoji kakor na prelazu in kakor na obzorju, od koder je mogoče pogledati v preteklost in prihodnost, nazaj na prehojeno pot in naprej na nadaljnjo pot z vprašanjem:  Ali se izplača? Vprašanje si je z vso resnostjo zastavil tudi kralj Salomon: »Kakšen dobiček ima človek od vsega svojega truda, s katerim se muči pod soncem!« Vsak čas, vsak stan in vsak poklic, vsaka pridobitev in vsak uspeh, vsaka reč ima, če jo človek gleda z očmi tega sveta, svoje prednosti in svoje pomanjkljivosti. Končni seštevek je za slehernega človeka enak: nič! »Kakor je prišel iz materinega telesa, tako bo nag spet odšel, kakor je prišel«.  Samo v luči prihodnjega sveta se vse izplača, ker smo v Božjih rokah in ker On iz blagohotnosti v nas dela, da hočemo in delamo. Zato torej z vso močjo naprej! Vsak prehod iz enega obdobja v drugo nas navdihuje kakor pavza v glasbi, da ugotovimo izkupiček in ga shranimo v zakladnico večnosti.          

škof Jurij

Božja beseda današnje zahvalne nedelje nam daje dobro podlago za zahvalo. Vsi trije odlomki govorijo o prvi in drugi največji zapovedi, o ljubezni do Boga in do bližnjega. Kar se danes zdi samo po sebi umevno, je vendar včasih tako zakrito, da  celo pismouk vpraša, katera je prva in največja zapoved. Zato prerok Amos pravi:  »Samo vas sem izvolil izmed vseh rodov na zemlji, zato bom od vas terjal odgovor za vse vaše krivice!’. Kakor bi hotel reči: Drugim bom kaj odpustil, saj me ne poznajo in ne vedo za mojo postavo, vam pa sem razodel svojo voljo in svojo postavo in se ne boste mogli izgovarjati. – Tehten razlog, da smo hvaležni najprej Gospodu za njegovo razodetje, potem pa tudi vsem tistim, ki so nam Božje razodetje posredovali in nam ga še vedno posredujejo: mislim zlasti na naše družine, na starše in botre, na dušne pastirje in številne druge zveste vernike, ki s svojo besedo in zgledom privlačijo našo pozornost in vsaj posredno prenašajo na nas svojo vero in svojo zvestobo. – Božji hvalospevi naj bodo vedno v naših grlih, pravi psalm, in veselimo se obljube, ki jo apostol Janez daje angelu cerkve v Sardah: ‘Kdor zmaga, bo tako oblečen v bela oblačila in ne bom izbrisal njegovega imena iz knjige življenja in priznal bom njegovo ime pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli. Kdor ima ušesa, naj posluša, kaj govori Duh cerkvam’. Hvala Bogu in vam vsem!                                škof Jurij