Kategorija: Uncategorized

V letošnji poslanici za svetovni dan molitve za duhovne poklice, ki bo 12. maja, na nedeljo Dobrega pastirja, papež Frančišek razmišlja, kako nas Gospodov klic naredi za nosilce neke obljube in hkrati zahteva pogum. Bog nam prihaja naproti in nas vabi, da vstopimo v veliki načrt, ki ga želi deliti z nami. Razkriva obzorja širokega morja in obilnega ribolova. Duhovni poklic je vabilo, da ne stojimo na obali z mrežami v rokah, temveč da gremo za Jezusom po poti, ki si jo je zamislil za nas. Srečanje z Gospodom privlači in obenem straši. Klic nosi v sebi tveganje – pustiti vse, oditi za Njim, se mu posvetiti in sodelovati. Številni notranji odpori lahko preprečijo takšno odločitev, prav tako pa lahko okolje Cerkve pomaga poslušati in razločevati. Mladim na poti odločanja Cerkev   pomaga odkrivati Božji načrt. Duhovniki in drugi verniki skozi celo leto pomagamo drugim pri odkrivanju poti, ki jim jih je Bog pripravil, in širimo duhovni poklic tudi na službe laikov v Cerkvi in jim priznamo nujnost za življenje Cerkve. Molitveni teden za duhovne poklice je priložnost zahvale za svojo poklicanost, za utrditev zaupanja v Emanuela, Boga z nami, za poglobitev odnosa in spravo med kleriškim in laiškim apostolatom, in za nenehen klic Bogu, naj se ne utrudi vabiti in opogumljati mlade  v svoj vinograd. »Ne dovolite, da vas okuži strah, ki nas hromi pred visokimi vrhovi, ki nam jih Gospod predlaga.«  (prim. J. Ferlež v SSŠ 5/2019)

Na veliki petek je bil Kristus mrtev in poražen, videli smo ga  pribitega na križ in položnega v grob. Na velikonočno jutro se prikaže živ,  zmagovalec, prinaša nam veselje in upanje, nam osmišlja  življenje. Za kristjane velika noč ni le spomin na dogodek  izpred dva tisoč let, ta dogodek živimo mi danes. Vstali Gospod nam zagotavlja: “Vstal sem in sem še naprej z vami!” Ni daleč in je naš prijatelj, spremljevalec, sopotnik in brat. Vedno je z nami, zlasti v trpljenju in smrti. Naša življenjska zgodba se prepleta z njegovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Njegovo vstajenje je zagotovilo našega vstajenja in večnega življenja. Zato se križev pot ne konča, ko Jezusa položijo v grob, ampak z njegovim  vstajenjem v  velikonočnem jutru. Žene in učenci, ki so srečali Vstalega, so postali velikonočne priče. Jezus tudi nam pravi: “Vstal sem in sem še naprej z vami!” Praznovanje velike noči nas druži s pričevalci vseh časov  in nas pošilja nositi veselje velikonočnega jutra današnjim  ljudem. To veselje začutimo, ker gre Vstali naproti ne le ženam in prvim učencem, ampak prihaja naproti tudi nam. Dragi verni in vsi ljudje dobre volje, dragi bolniki, ostareli in trpeči, dragi zamejci in zdomci, voščimo vam blagoslovljene in doživete velikonočne praznike!         

 V imenu slovenskih škofov Alojzij Cvikl, mariborski nadškof in metropolit, in z njimi kneški župnik!

Post, spokorna dejanja in molitev nas vodijo v spreobrnjenje, ki doseže zakramentalno obliko v sveti spovedi. Preprosto rečeno: v postnem času se verni pripravljamo na praznovanje ali obhajanje velike noči tako, da se v mišljenju, besedah in ravnanju trudimo poboljšati ali preroditi. Pika na i je odpuščanje naših grehov v zakramentu svete spovedi ali sprave z Bogom, drugimi ljudmi in s samim seboj. Katekizem uči, da so zakramenti znamenja nevidne milosti (Božje ljubezni). Zato  je sveta spoved znamenje darov ne le v postni pripravi za velikonočno praznovanje ampak vedno in  vse življenje – tja do praznovanja večne velike noči pri Bogu v nebesih. V resnično skesani in iskreni spovedi, ki jo vernik opravi pred Bogom in v navzočnosti duhovnika spovednika,  se verniku odpustijo vsi grehi, Bog skesanega človeka ljubeče sprejme in zopet  spremlja tudi v težkih življenjskih trenutkih. Sveta spoved ni le nekakšna vstopnica za prejem svetega obhajila (je tudi to), ampak je obnovitev božje zaveze, ki jo je človek z grehi razdrl ali nanjo  enostavno pozabil in zataval v grešne blodnje brez Boga. Spoved, v kateri so nam odpuščeni mali in veliki grehi, pomeni osvoboditev od greha, ki ni zgolj v opustitvi hoje za satanom in paktiranja z zlom, ampak je novo rojstvo;  nov  človek je več, kot je bil, preden je postal grešnik! Kristjan je spet deležen svobode Božjih otrok in je presvetljen in oplemeniten z Božjo ljubeznijo v še večji meri. Redna in pogosta spoved je potrebna za dobro kondicijo vernega človeka.   

POSTNA ZNAMENJA (2)

V postnem času vabi Cerkev vernike k molitvi za Božji blagoslov njihovih spokornih opravil. Poleg sv. maše je najbolj značilna postna oblika molitve – (sveti) križev pot.  Pobožnost križevega pota (lat. via crucis = pot križa) je že kmalu po Jezusovi smrti v Jeruzalemu peljala vernike iz bližnje Oljske gore, preko Pilatove vladne palače, po takratnih mestnih ulicah (ki se do danes skoraj niso spremenile) do kraja križanja na hribu Golgota, zunaj mestnega obzidja; nazadnje so verniki molili še ob grobu, kjer je počival Gospod. Ker je bilo romanje v Sveto deželo vezano z velikimi stroški in kasneje še z muslimanskimi osvajanji, so si mnogi uredili nekakšno kopijo križevega pota, ki so jo umestili blizu doma, morda na hribu, kjer so križi, kapelice ali  podobe v bližnji cerkvi izražali nekatere dogodke Jezusovega trpljenja in smrti. Sčasoma so se izoblikovala merila in predpisi  glede števila »postaj« in njihove vsebine, postavljanja in blagoslavljanja križevega pota, oblike molitve. Ker so od nekdaj v krajih okoli Jeruzalema vzdrževali cerkve in druge svete kraje patri frančiškani, je še danes v zvezi s križevim potom večina zadev v  njihovi pristojnosti.  Križev pot je značilna  ljudska pobožnost, zato je velika raznolikost glede vsebine in števila postaj, glede oblike (slike, kapelice – ponekod kar cele cerkve – kipi, reliefi itd.). Poleg svetopisemskih vsebin iz evangelijev je ljudska pobožnost dodala še   nebiblične postaje: trije padci pod križem, Veronika.

Po letu 1091 je Cerkev postavila začetek postnega časa na pepelnično sredo, istočasno se dan prej pojavil pust. Pust je poln norčij in zabave,   pepelnična sreda in z njo postni čas pa sta  zaznamovana z molitvijo, spominjanjem Jezusovega trpljenja in s spokornostjo. Pri obredu pepeljenja duhovnik vernikom na čelo z blagoslovljenim pepelom nariše znamenje križa in zraven izreče besede: “Spreobrni se in veruj evangeliju!” ali tudi “Spominjaj se, da si prah in da v prah se povrneš!”. Pepel pomeni minljivost in smrt, ki vse spremeni v prah in pepel; pa tudi krhkost in nemoč, ki jo kaže neraben in neobstojen pepel. Na pepelnično sredo velja strogi post za vsakega človeka v starosti med 18 in 65 let. To pomeni, da se je dovoljeno enkrat na dan do sitega najesti, prav tako pa se odpovemo mesu. Poleg pepelnične srede velja strogi post še na veliki petek. Samo odpoved mesu pa velja za vse petke v postnem času oz. vse petke v letu. Ne pozabimo, ko smo meso zamenjali z ribami, da je z odpovedjo povezano storiti  dobro delo, morda v obliki daru za ljudi v stiski. Najlažje je podariti denar (kar spada med telesna dela usmiljenja), dosti težje pa se je človeku posvetiti in mu podariti nekaj svoje ljubezni, časa in pozornosti (kar pa spada med duhovna dela usmiljenja). – Že nekaj let je znana pobuda Karitas »40 dni brez alkohola«, ki vabi bolj kot ne piti –  odkrito in odločno reči bobu bob za ozdravitev sebe in bližnjih: vsaka odvisnost je veliko zlo za odvisnika, njegove svojce in vse ljudi.              Vir: skavt.net

Iz lastnih izkušenj vemo, kaj lahko naredi maščevalnost, želja vrniti sovražniku “zob za zob, oko za oko”.  Zgodovina je polna krvavih obračunov s sovražniki. Pa sovražnika ni mogoče pokončati, sovraštva ni mogoče uničiti, je kot sedmeroglavi zmaj; odsekaj mu eno glavo, zrasteta mu dve novi. Kar nas preseneča, pa je to, da se človek kljub tako očitnim naukom zgodovine vedno znova zateka k tej krvavi in na nujen neuspeh obsojeni metodi. Preizkus te zakrknjene miselnosti moremo narediti pri samem sebi. Ali se nam ne vzbudi podzavesten upor, ko slišimo: “Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo.”… “Ljubite svoje sovražnike in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami.” Pa vendar je to “recept”, ki ga je Bog prinesel človeku na zemljo, je božanski način “uničevanja” sovražnikov. Njegovo uspešnost je potrdil osvoboditelj izpod angleškega kolonializma, velika duša Indije, Mahatma Gandhi. Pogan po matičnih dokumentih, kristjan po duši in prepričanju, je izbral prav Kristusov recept, ko so se vsi drugi izjalovili. Angleži sami so občudovali to “sovražnikovo” metodo.  Ko se je namreč princ Filip zaročil s princeso Elizabeto, jima je Gandhi za poročno darilo stkal preprost prt. Grof Mountbatten, zadnji indijski podkralj, je poslal ta prt princesi Elizabeti s tole pripombo: “To moraš zakleniti skupaj z dragulji krone, kajti stkal ga je mož, ki je rekel: Britanci morajo oditi iz Indije kot prijatelji.” Vsak ima svoje sovražnike, resnične ali  umišljene, in vsak jih na svoj način želi uničiti. Ne bi bilo napak, da bi danes vsak zase razmislil, s  katero metodo  “uničuje” svoje sovražnike!               

Vir: VRNET

Jutri, 11. februarja, na god Lurške Matere Božje, obhajamo svetovni dan bolnikov. Po Jezusovem naročilu in ob njegovem zgledu mora biti skrb Cerkve za bolne in trpeče vedno živa in prisotna, saj imamo med nami bolnike prav povsod. Pastorala zdravja je še vedno in bo tudi v prihodnje potrebna kot ena od temeljnih nalog Cerkve. Po zgledu Kristusa, usmiljenega Samarijana, ne obračajmo obraza od bolnih. Prizadevajmo si imeti prijazen pogled, ki sprejema, roko, ki dviga, besedo, ki tolaži, in srce, ki ljubi (papež Frančišek). Bolezen je lahko tudi čas milosti, ko človek gre vase in razmisli o svojem življenju, spozna lastne napake in neuspehe ter zahrepeni po Božji bližini in Očetovem objemu. »Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom s svojo pravično desnico« (Iz 41,10), pravi prerok Izaija. Vse to lahko doživi in občuti veren človek v bolezni, pa tudi Jezusovo sočutje in njegovo poistovetenje z nami: Bolan sem bil in ste me obiskali. Dragi moji, radi podarjajte bolnikom svoj čas, tolažilno besedo, svojo prijaznost in ljubezen. Naj vsak bolnik vidi na našem obrazu Jezusov obraz. Trpeči in bolniki so bogastvo Cerkve. Tisti, ki delamo z njimi, sprejemamo to bogastvo in ga skušamo ovrednotiti za Cerkev in za svojo družbo. Naj Devica Marija, Zdravje bolnikov, pomaga vsem bolnikom, da bi svoje trpljenje živeli v občestvu z Gospodom Jezusom in ohranjali upanje na Božjo in človeško pomoč.      Škof Metod

Naklade časopisov in knjig upadajo in za hitro in kratko obveščanje so elektronski mediji današnjemu, zlasti mlademu človeku, vedno pri roki. Za poglobljen razmislek in osebno kritično branje pa je tiskana beseda še vedno temeljna izbira, ki človeku pomaga do modrih, premišljenih in osebno izbranih odločitev, da ne nasede plehki reklami in rumenim vsebinam. To velja za običajno življenje, še bolj za osebno vernost. Čim več bomo brali, globlje premišljevali, tem laže bodo prišle vsebine evangelija v srce in tam tudi ostale, da bomo tudi živeli in ravnali kot kristjani. Svet tako ne bo šel mimo nas, ampak ga bomo razumeli in sprejemali, spodbujali zares pomembne vrednote, ki spreminjajo svet in bodo ostale zapisane v srcu vsakega izmed nas in vseh, ki prihajajo za nami. – 3. februarja bo izšla prenovljena številka Družine, ki bo obogatena z novimi vsebinami in sodobnejšo podobo. Izkoristite priložnost, saj bodo to nedeljo na voljo posebne naročilnice, ki vam bodo omogočile prejemanje treh zaporednih številk tednika brezplačno, ob tem vam bomo poklonili priložnostno darilo (prejmejo ga tudi vsi naročniki skupaj z Družino): kuharsko knjižico Praznične dobrote. Berite dobre zgodbe, resnične novice. Družina v vsak slovenski dom. – Kristjan kupuje in bere dobre časopise in dobre knjige.   

Cerkev je ena, ker ima svoj izvor in vzor v edinosti enega samega Boga v Trojici oseb; za ustanovitelja in vladarja ima Jezusa Kristusa, ki vse zedinja v eno ljudstvo in eno telo; za dušo ima Svetega Duha, ki zedinja vse vernike v občestvo v Kristusu. Cerkev ima eno samo vero, eno samo zakramentalno življenje, eno samo apostolsko nasledstvo, eno samo upanje in isto ljubezen.  – Do razkola v krščanski Cerkvi je prišlo v 11. stoletju, ko se je zaradi prevelikih kulturnih in teoloških razlik razdelila na zahodno – katoliško in vzhodno – pravoslavno Cerkev. Nov večji razkol je nastal v 16. stoletju, ko so protestantje zahtevali reformo Katoliške cerkve in so nastale evangeličansko-luteranske Cerkve. – Pobuda za obhajanje Tedna molitve za edinost kristjanov je pred 110 leti prišla iz ZDA in se širila najprej v protestantskih Cerkvah, potem tudi v katoliški; od II. vatikanskega koncila si v omenjenih Cerkvah prizadevajo za boljše sodelovanje, čemur pravimo tudi »ekumenizem«. – Božja previdnost je hotela, da ima na poti k edinosti osrednje mesto molitev. To pomeni, da edinost ne more biti preprosto sad človeškega delovanja. Ni uresničljiva prek naših prizadevanj, ne moremo je »izdelati«, niti ne moremo odločati o njeni obliki in času, ko bo uresničena, ampak si jo moramo pustiti podariti. Predvsem moramo pri edinosti dati prostor delovanju Svetega Duha in mu zaupati. Edinost je predvsem Božji dar. Ni ekumenizma, ki ne bi imel korenin v molitvi. Molitev je srce celotne ekumenske poti in mora ostati v središču

Na današnjo nedeljo, ki sledi prazniku Jezusovega rojstva, z veseljem obhajamo praznik nazareške svete družine. Božični čas je primerno okolje za praznovanje v naših družinah, ko radi pridemo skupaj, si voščimo in celo obdarujemo. Ob tem pa toliko bolj zabolijo stiske in bolečine, ki jih morda živi kaka družina. Božji Sin Jezus Kristus se je rodil in odraščal v človeški družini. Devica Marija je bila njegova mati in Jožef njegov rednik. Oba sta ga imela neizmerno rada in sta ga z ljubeznijo vzgajala. Jezusova  družina zares zasluži ime »sveta«, saj so se v njej vsi prizadevali izpolnjevati božjo voljo. Po eni strani je bila to družina kot vse druge in je zato zgled zakonske ljubezni, sodelovanja, žrtvovanja, zaupanja v Božjo previdnost, zgled delavnosti in solidarnosti, skratka vseh tistih vrednost, ki je družina ohranja in razširja in tako na bistven način oblikuje tkivo družbe. Istočasno pa je Družina iz Nazareta edinstvena in drugačna od vseh drugih družin zaradi svoje edinstvene poklicanosti, ki je povezana s poslanstvom Božjega Sina. Ravno zaradi te edinstvenosti pa kaže vsaki družini, še posebej krščanski, na obzorje Boga, na blago in  hkrati zahtevno prvenstvo njegove volje, ki usmerja pogled proti Nebesom, kamor smo namenjeni. Za vse to se zahvalimo Bogu, pa tudi Devici Mariji in svetemu Jožefu, ki sta z veliko vero in razpoložljivostjo sodelovala v Gospodovem zveličavnem načrtu.                        Papež Frančišek, 2008